Narobe

Galeanovo duhovito zrcaljenje sodobnega narobe sveta odstre marsikatero nejasnost ali paradoks sodobne družbe. Se kdaj vprašamo, kako se je zgodil preobrat in se je večina klasičnih moralnih vrednot obrnila v svoje nasprotje? Kako je mogoče, da kljub nespornemu tehnološkemu napredku zadnjih desetletij ne živimo bolje – še več, marsikje celo slabše kot prej? Napredek je večini človeštva prinesel le strah pred brezposelnostjo, mastni dobički pa se delijo med vedno ožjo elito izbrancev. Države le še servisirajo zunanje dolgove in finančne institucije, ki jim narekujejo politične odločitve, njihova socialna vloga se izgublja. Kako je mogoče, da prav največji planetarni onesnaževalci najbolj mastno služijo s prodajo novih ekoloških tehnologij?

“Zastrupljena je zemlja, ki nas bo pokopala ali izgnala. Ni več zraka, le še zadušnost. Ni več dežja, temveč kisli dež. Ni več parkov, samo parkingi. Ni več družb, le še delniške družbe. Podjetja namesto narodov. Potrošniki namesto državljanov. Konglomerati namesto mest. Ni več ljudi, samo javnosti. Ni več resničnosti, le še navidezna resničnost. Ni vizije, razen televizije. Cvetje pohvalimo: Kot da je umetno!”

Eduardo Galeano je politično angažiran urugvajski pisec, novinar, karikaturist, rojen v Montevideu 1940. Njegovo najbolj znano delo, prevedeno v več kot dvajset jezikov (tudi v slovenščino), Odprte rane Latinske Amerike, osvetljuje kapitalistične metode, ki so finančno zlomile Latinsko Ameriko. (Delitev dela med narodi je povzročila, da so se nekateri specializirali za zmagovalce in drugi poražence). Zaradi te knjige je moral 11 let preživeti v izgnanstvu, za njeno ponovno priljubljenost pa je poskrbel venezuelski predsednik Hugo Chavez, ko jo je l. 2009 podaril Baracku Obami. Kljub vsemu je Galeano avtor, ki z zaupanjem gleda v prihodnost in zato so njegova dela vedno navdihujoča, pronicljivi humor pa poskrbi za izjemen bralni užitek.