V boju za oblast je ponovno prevladala stara komunistična nomenklatura z idejo, da je treba utrditi sovjetski imperij, oživiti centralistično vladanje in nadaljevati s planskim gospodarstvom.

A odjuga v kulturi je naredila svoje in kljub naraščanju cenzure sovjetski stroj ni mogel zaustaviti demokratično mislečih. Ta drugačna miselnost, ki je v prikritem sporu s ponovno porajajočim se sovjetskim poskusom oživiti socrealizem s človeškim obrazom, ima več podob: najprej je tu vaška in intelektualna (mestna) proza, ki se nadaljuje v dramski izraz enega najpomembnejših dramatikov druge polovice 20. stoletja A. Vampilova. Potem so tu ruski bardi, svetovno znani V. Visocki in B. Okudžava. Tu sta nobelov nagrajenec pesnik J. Brodski ter Ven. Jerofejev s poemo/romanom Moskva-Petuški. Vzporedno nastaja soc-art, prvo organizirano konceptualno likovno/literarno umetnostno gibanje, ki prične destruirati sovjetsko ikonografijo in napoveduje zlom komunističnega imperija.