Da je bila ruska identiteta velik problem, pričajo devetdeseta – čas propada sovjetskosti in nastanek nove ruskosti, t. i. kaotična leta, ki jih ruski kulturologi ne označujejo le za ponovni čas zmede (t. i. смута 2), ampak tudi kot desetletno obdobje, ko je bilo, če si izposodim rečenico F. M. Dostojevskega iz Bratov Karmazovih, ko je nastopil tisti čas, ko Boga ni, je na svetu dovoljeno vse / Если Бога нет, всё позволено!
Vprašanje, ki se ga bomo v tem srečanju dotaknili, je, kako torej ruska kultura išče novega boga.
Varianti, ki zrcalita to vprašanje že v osemdesetih in v začetku devetdesetih let, sta dve:
- gre za ubesedovanje krute stvarnosti, v kateri človek nima nobenih izgledov, saj stvarnost naseljuje le nasilje in to občutje je porodilo pisatelje črnuhe (med katerimi bom izpostavil le tri pomembne avtorje L. Petruševsko, N. Koljado in T. Tolstajo);
- gre za ponovno iskanje smisla, ki ga najbolj dosledno razvija eden najboljših sodobnih prozaikov V. Pelevin in ki mu sodobna literarna veda že pripisuje pomen, da gre za pisatelja, ki je po konceptualističnih eksperimentih začel razvijati nov izraz - t. i. postrealizem: v njem gre za svobodno interpretacijo postmodernističnih prijemov (tudi konceptualnih postopkov), a zdaj, namesto praznenja sovjetskih označevalcev, so ti namenjeni iskanju novega smisla.
