Na umetnika se je začelo gledati kot suverenega genija – potrjevalo se je Platonovo razumevanje genija, ki ga je razumel kot duh, ki se prikrade v pesnika in ga vodi, da ustvarja v »božanskem zanosu«.

Takšen duh je imel velik vpliv na umetnike visoke renesanse. Razumevanje umetnika kot božanskega porekla je poudarjalo predvsem subjektivna merila resnice in lepote.

Umetniki zgodnje renesanse so se uklanjali univerzalnim pravilom, za katera so menili, da so nespremenljiva, numernično določljiva, kot so numernično ali matematično določeni odnosi glasbene harmonije ter pravila znanstvene perspektive. Njihovi nasledniki, umetniki visoke renesanse, so bili veliko bolj usmerjeni v vizualni efekt kot pa racionalni red. Začeli ustvarjati novo dramo, novo retoriko, da bi tako lahko vplivali na čustva gledalcev. Tako so vsa velika dela visoke renesanse takoj postala klasična, z močjo težko dosegljivih avtoritet, primerljiva le z dosežki klasične antike.

Okoli leta 1500 je prišlo do povečevanja vpliva renesanse iz Toskane na flamsko in holandsko umetnost. Med letoma 1550 in 1600 se je v Holandiji pojavilo nekaj izjemnih slikarjev. Ti so združevali italijanske vplive v nežnosti kolorita in severnjaško nekoliko bolj robustnega in ekspresivnega načina upodobitve. Prav tako so se pogostokrat odmaknili od strogih religioznih tem in začeli večkrat slikati pejsaže, mrtvo naravo, žanrske scene dela in iger ter dogodkov iz vsakdanjega življenja.