»Pred svežimi ruševinami, ki dajejo čutiti pokol, nihče mirno ne sanjari.«

Ko je gospodarska kriza prekinila z iluzijo o nezadržnem napredku po »koncu zgodovine«, so se strani medijev in stene fotografskih galerij začele polniti s podobami zapuščenosti in propada. Ekonomska in družbena kriza je obnovila zanimanje zahodne družbe z ruševinami in jo povezala z ruševinsko pokrajino Detroita, ZDA ter z na pol zaključenimi ljubljanskimi gradbišči. Fascinacija z ruševinami pa ima že častitljivo tradicijo, ki kot senčni dvojček spremlja zahodno družbo vse od rojstva modernosti v 18. stoletju naprej. Zakaj je v dobi, ki si je za nalogo zadala izgon iracionalnosti s pomočjo razuma, ravno odvečno postalo tako navdihujoče?

Ruševine so bolj kot katera koli druga arhitektura zaznamovale 20. stoletje, polno uničenja in vonj. Zato je toliko bolj presenetljivo, da so navadno odrinjene iz arhitekturne misli kot ostanek romantične fascinacije in preveč razgrete domišljije. Teza te knjige je ravno obratna: razlog za odsotnost ruševin iz arhitekturnih diskurzov je morda v nepripravljenosti arhitekture, da bi mislila z modernostjo povezane probleme, ki jih ruševina brezkompromisno odpira. Navsezadnje ne gre samo za temačno alegorijo uničenja, ampak tudi za objekt upanja; propad gre z roko v roki z gradnjo novega.