Romantika in realizem – Sarival Sosič

Romantiki so oboževali svobodo, bili so za akcijo in hkrati za ustvarjanje v miru in tišini, pogostokrat v boemskih pogojih. Poudarjali so  živahnost in navidezno neomejenost, ki naj odpre in osvobodi človeka. Razvija se še večji in močnejši individualizem umetnika ter izpostavljanje svobode ustvarjanja. Ustvarjalci romantike so iskali nove teme v fantastičnem, neobičajnem, tudi norosti, posebnemu nasilju, velikih spremembah, pustolovščinah, novih odkritij v Afriki in Aziji ter Ameriki. Glavne značilnosti romantike so: namesto jasnega razuma, ki analizira in kritizira, se postavlja moč čustev, strasti in razpoloženja; zoper razumski deizem se uveljavi deizem veliko bolj čustveno obarvan ali pa ga nadomešča že panteizem; sveta se ne gleda več optimistično v luči čutnih užitkov in razumne težnje po sreči, ampak se odkriva v življenju predvsem njegovo pesimistično stran, minevanje, smrt, odpoved, razočaranje in obup. Bolj kot družba in njeni socialni in politični problemi je pomemben človek in njegovo notranje življenje. Pomembna je narava, ki jo doživlja posameznik v svoji samotnih razpoloženjih. Popularen postane srednji vek s svojo slikovitostjo in fantastiko. Realizem pa se pojavi v Evropi po letu 1830. Značilnosti so: velik vpliv stvarnosti, zgodovinskih dogodkov, političnih zgodb, skratka moči časa, usode in smrti, ki določajo življenje. Stvarnost se večinoma vrednoti kot slaba, krivična, nasprotna človekovim željam in idealom, tako, da ostane le resignirano opisovanje stvarnosti, zlasti človekovih usod. Do okolja in družbe so umetniki realizma kritični. Opisujejo človekovo notranje življenje, njegovo protislovnost. V ospredje pride tudi socializem in z K. Marxom in F. Engelsom še komunizem. Na ta čas vplivajo še izsledki empirične znanosti, biologije, filozofije, psihologije in sociologije. Pomemben je tudi Charles Darwin s teorijo o evoluciji.