JAZ, MIDVE, MÉ – VIKTORIJA POTOČNIK
Razstava kipov in grafik upodablja ženske, ki z mimiko, kretnjo in telesom izražajo najrazličnejša čustva od sreče, stiske, bolečine do žalosti, a hkrati ponazarjajo moč in pogum in je nadaljevanje avtoričinega neumornega aktivizma za pravice različnih skupin ljudi in posameznikov. Z razstavo se bo Viktorija Potočnik v Ljubljani kot likovna ustvarjalka predstavila prvič.
Odprtje bo v ponedeljek, 10. oktobra 2022, ob 18.00 v Knjižnici Prežihov Voranc.
Spremno besedo k razstavi bo imela diplomirana profesorice umetnostne zgodovine Olga Butinar Čeh.
Odprtje bo z glasbo oplemenitil kvartet saksofonov v sestavi:
Žan Gazvoda, sopranski saksofon
Vid Verdinek, altovski saksofon
Sofia Kos, tenorski saksofon
Nejc Zavratnik, baritonski saksofon
Mentor: prof. Lev Pupis
Program:
Antonio Vivaldi: Uvertura v koncert
Astor Piazzolla: Night club 1960 (iz suite Historie de Tango)
Viktorija Potočnik
Korenine Viktorije Potočnik (1957) segajo v Bučkovce v Prlekiji. Že med študijem v Ljubljani je vstopila v politiko in se kot poslanka državnega zbora z njo ukvarjala tudi poklicno. Pet let je bila županja Ljubljane, za njo pa je tudi izjemno uspešno vodenje Pionirskega doma – Centra za kulturo mladih. Znanje s področja slikarstva, kiparstva in grafike je pridobivala ob svoji poklicni karieri in ga ves čas nadgrajuje. Najprej se je posvečala slikarstvu, vse bolj pa ji je za umetniško izražanje ustreza material glina in kiparjenje.
Jaz, midve, mé
Na razstavi Jaz, midve, mé so na ogled kipi žensk, večinoma postavljeni vsak zase, včasih so tudi v paru. Figure ponazarjajo številna občutja, kot so žalost, sreča, upanje, predvsem pa prikazujejo žensko, ki je samostojna, uporna, ki ne popušča. Kipe dopolnjujejo grafike s prikazom teh ženskih silhuet, ki nas ob prihodu v prostor nagovorijo s svojim močnim črnim odtisom, ob odhodu pa lahko vidimo le še njihove sence. Pričujoča zbirka je del obsežnejše zbirke kipov in grafik, ki zajema 60 skulptur in jo je Viktorija Potočnik naslovila Tukaj smo.
Razstava Tukaj smo je ustvarjalkina prva samostojna razstava. Po začetni postavitvi v mariborskem sodnem stolpu aprila 2022 je gostovala že na več drugih razstavnih prizoriščih. Avtorica vsakokratno postavitev posveti drugi skupini ljudi. Do sedaj je opozorila na ukrajinske ženske, na ameriške ženske, ki se borijo za odločanja o rojstvu svojih otrok, posvetila jo je tudi miru in boljšemu položaju mladih.
Z razstavo Jaz, midve, mé, ki je na ogled v Mestni knjižnici Ljubljana, Knjižnici Prežihov Voranc, Viktorija Potočnik v mesto Ljubljana prvič vstopa kot razstavljavka.
Opečnate in kakšna bela
Kipi, nežni, izčiščeni, enobarvni, opečnati in kakšen bel. Vsak s svojim izrazom, držo, položajem rok, kakšen razbit. Že na daleč prepoznaš, da vsi upodabljajo žensko, kakšen po dve skupaj. Kipi odražajo nežnost, kakšni so do pasu ali povsem razgaljeni. Vsak pripoveduje svojo zgodbo.
Največkrat v kipih vidim podobe lepih, nežnih in pogumnih žensk, ki v sebi nosijo neko skrivnost. Spomnijo me na svetopisemsko Judito, zlasti tisto strastno, ki jo je v svojem romanu opisal Miro Gavran. Ovdovela Judita pod pretvezo zapelje poglavarja zavojevalskega tabora z nalogo, da ga ubije in s tem reši svoj narod pred grozljivim osvajalcem. V nasprotju od pričakovanj se vdova v sovražnikovem objemu prvič v življenju čuti ljubljeno in ženstveno. Na koncu svoja čustva potlači in umori ljubimca, skrivnost o ljubezni pa odnese s sabo v grob.
Nekaj kipov je sključenih ali imajo sklonjeno glavo, roke nežno ob telesu. V teh vidim zelo veliko zgodb. Takih, o kakršnih piše Metod Pevec v Teži sveta, kjer njegova Hana doživlja mnogim znane občutke, v katerih se znajde sodobna ženska, ujeta v zakon in svoje neizživete sanje, a ki se zna spoprijeti s situacijo in postaviti svoje življenje na nove temelje. Ali take, kot je junakinja v romanu Analfabetka Agote Kristof, ki si morajo po sili razmer življenje urediti na tujih tleh, kjer dobijo občutek, da so popolnoma nesposobne, da so nepismene. Nekatere teh žensk se dvignejo, obrnejo glavo navzgor, k višku, dajo roke od telesa. Postanejo dejavne. Druge se skrušijo in razbijejo, kot se je Leila v delu Elif Shafak 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu.
Kip objetih žensk izstopa. To je lahko objem matere in hčere, lahko je objem prijateljic ali objem ljubimk. Ti objemi so zgodbe zase. Ne morejo me odvrniti od misli na nesrečno ljubezen med Gigo in Alino v romanu Jedrt Maležič Križci, krožci. Objem, poln zaupanja, se sprevrže v razpadel zakon, prevaro in trpljenje protagonistke. Objemi so lahko varljivi.
Med kipi je tudi podoba belih, nežnih žensk. Ena izmed njih spominja na Marijo, druga je noseča. Njuna obraza sta spokojna. Belina jima dodaja posebno milino, ki se razlije še na druge kipe. Morda pa smo v svojem bistvu vse ženske, v vsaki zgodbi, izmišljeni ali resnični, pravzaprav bele.
Barbara Marinčič
Vodja Knjižnice Prežihov Voranc
