Lepo v zgodovini filozofije – mag. marko Ogris
“Poznali so tri najvišje vrste vrednot in jih ločevali med seboj: dobro, lepo in resnično. Skupaj jih je omenjal že Platon in od takrat so se ohranile v evropski misli.” (W. Tatarkiewicz, Zgodovina šestih pojmov) Zakaj se pojem lepo v zgodovini evropske misli enakovredno uvršča ob bok tako pomembnih idealov, kot sta dobro in resnično? Kako so nekateri filozofi pomembnost zaznavanja lepega navezali in prepletli z razumevanjem pojma dobrega in kaj je v tem smislu pomenil antični ideal kalokagatije, enotnosti dobrega in lepega? Kdaj bi načelo lep in dober (kalos kai agathos) lahko veljalo za posameznega človeka?
V čem je po Plotinu ambivalentnost lepega, ki lahko vodi k Neskončnemu, lahko pa postavi pred njega in postane samo sebi cilj (demoničnost lepega)? Kakšen je bil razvoj razumevanja pojma lepo v kasnejši zgodovini filozofije od Kanta in Hegla preko Nietzscheja do sodobnosti? Kako so se ob tem spreminjali kriteriji in senzibilnost za občutenje lepote narave in na drugi strani sposobnost zaznavanja estetsko lepega v različnih vrstah umetnosti?
Med številnimi pomembnimi misleci lepote v umetnosti se bomo posebej posvetili Nietzscheju pri njegovem razlikovanju apolinične in dionizične lepote.
Povezava na srečanje: https://meet.google.com/ooo-frex-pct
Preberite še