Ljubezen in zahod – Marko Ogris
Knjiga Denisa de Rougemonta Ljubezen in Zahod bo tokratna iztočnica naše diskusije. Ena temeljnih knjig 20. stoletja kot lucidna razprava iz literarne zgodovine hkrati predstavlja tudi sociološko-antropološko raziskavo nravne zgodovine in nastanka »Zahoda«, s posebnim poudarkom na analizi dveh bistvenih prvin naše kulture: ljubezni in zakona.
Zgodovinsko raziskavo ljubezni bomo začeli pri starih Grkih, kjer nam že Sokrat v Platonovem dialogu Simpozij razkrije paradoksno naravo delovanja erosa kot ljubezenske strasti. Ta se sprva kaže kot hrepenenje po telesu, vendar ga telo nikoli ne zmore povsem potešiti. Ljubezen, ki jo v Simpoziju zagovarja Sokrat, zato pomeni postopen dvig posameznika. Prav ta dvig pa je tisto, kar pri kasnejših poskusih osmislitve ljubezni kot nečesa temeljno človeškega na različne načine ostaja intrigantno skozi celotno evropsko filozofsko in literarno zgodovino vse do danes.
“Srečna ljubezen nima zgodovine. So zgolj romani o usodni ljubezni.
Poezija bolj povzdiguje ljubezensko strast, kakor izpolnjeno ljubezen.
Strast pa pomeni trpljenje. To je najpomembnejše.«
(Denis de Rougemon, Ljubezen in Zahod)
