Od starokrščanske umetnosti in do konca gotike – Sarival Sosič

Starokrščanska arhitektura temelji na bazilikalni osnovi: tri ali pet ladij, srednja ladja ima visok in kasetiran strop. Je sinteza dvoran za srečanja in privatne hiše. Od 2 st. dalje so ohranjeni prvi spomeniki zgodnje krščanske umetnosti. Najbolj znane so katakombe, npr. S. Pietra in S. Marcellina, Rim. Leta 323 Konstantin Veliki preseli prestolnico iz Rima v današnji Istanbul. Konstantin sprejme krščanstvo za državno vero. Zlata doba Bizanca pa je čas vladavine Justinjana (527–565), ko nastane tudi znamenita Hagia Sofija (Sv Sofija), 532-537, ena največjih arhitektur vseh časov. Na področju kiparstva prevladuje t.i. antimonumentalna usmeritev in najstarejši izdelki so plitvi ali globoki reliefi, ali marmorne plošče na sarkofagih oz. sami sarkofagi, na primer Sarkofag Junija Bassa. Na prednji strani so prizori iz Stare in Nove Zaveze. V srednjem veku se središče civilizacije začne pomikati od Sredozemskega rajona proti notranjosti Evrope, v dežele, ki so bile včasih na robovih rimskega cesarstva. To je tudi čas rojstva islama (Muhamed 6. stoletje). Arabci osvojijo severno Afriko, Španijo. Karel Veliki dobi od papeža cesarsko titulo leta 800. Vpliv Arabcev je zelo velik na srednji vek in tudi kasneje: papir, ornament, arabeske, arabske številke, prenos grške filozofije in spisov arabskih učenjakov.

Umetnost med leti 1050 do 1200 poimenujemo romanska umetnost. Razvijala se je po celi zahodni Evropi. V tem času se poveča arhitekturna dejavnost. Cerkve so večje, glavne ladje so visoke in temačne, izstopajo obokanimi stropi, pogostejši so tudi ornamenti.  Za nemško romaniko pa je značilen t.i. Westwerk (mogočno zahodno pročelje z enim ali dvema stolpoma). Gotika se je sprva razvila na zelo majhnem prostoru: Ile de France, torej v Parizu in okolici okoli leta 1150. V stotih letih pa se je razširila po vseh Evropi. Celo križarji so ta stil prenesli na Bližnji Vzhod. Po letu 1550 se počasi izpoje. Beseda gotsko je bila mišljena za arhitekturo ter značilnosti znotraj nje. Tudi gotska skulptura je bila sprva strogo povezana z arhitekturo. Slikarstvo pa je doseglo svoj vrhunec med leti 1330 in 1350. Zgodnja gotika teži k monumentalnosti, pozna gotika pa k jasnosti, moči in efektom. Za gotsko arhitekturo je značilen rebrasti obok zasnovan na prelomljenem loku in razširjen po celoti prostora. Viden je nov geometrični red, ki ga sestavlja sedem klinastih enot, ki se kot pahljača širijo iz središča apside. Tu je mreža vitkih lokov, reber, in stebrov, ki podpirajo svod. Vidna je večja lahkotnost, nežnost arhitekturnih lokov, v nasprotju z romansko temo in monumentalnostjo ter težo. Tu so tudi večja okna in s tem več svetlobe. Na področju kiparstva je poudarjen nov občutek za red in simetrijo, jasnost; figure so nad vrati, v arhivoltah in timpanonih in niso med seboj premešane, pač pa so samostojne. V visoki in pozni gotiki slikarstvo prevzame primat upodabljanj in likovne vsebine.