Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju – dr. Bogo Zupančič
Predavanje ob istoimenski razstavi, posvečeni 60. obletnici smrti guruja moderne arhitekture Le Corbusiera (1887–1965)
V ateljeju arhitektov Le Corbusiera in Pierra Jeannereta na Rue de Sèvres 35 v Parizu je delalo sedem Plečnikovih študentov, Miroslav Oražem, Milan Sever, Hrvoje Brnčić, Marjan Tepina, Jovan Krunić, Edvard Ravnikar in Marko Župančič. Slovenskih arhitektov je bilo v obdobju pred drugo svetovno vojno, ob Francozih, Švicarjih in tistih iz ZDA, več kot vseh ostalih iz drugih delov sveta, kar deset, vseh jugoslovanskih pa je bilo sedemnajst.
V začetku dvajsetih let 20. stoletja, v času porajajočega se funkcionalizma v arhitekturi, v obdobju Bauhausa in tudi kasneje, v času kongresov CIAM, so Plečnikovi študenti pričakovali, da jih bo na novoustanovljenem oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani prof. Jože Plečnik, ki je veljal z obema svojima zgodnjima dunajskima projektoma, s cerkvijo Sv. Duha in Zacherlovo palačo, za začetnika modernizma, poučil o sodobnih tendencah v arhitekturi, vendar so se zmotili. Plečnik je funkcionalistično arhitekturo odklanjal, češ da je preveč razumska in hladna.
Razlog, da je pred drugo svetovno vojno kar petnajst odstotkov Plečnikovih študentov takoj po končanem študiju odšlo delat k Le Corbusieru in njegovemu bratrancu v Pariz, je bila želja po odmiku od tradicionalnih Plečnikovih nazorov, ki študentov, ki so hlepeli po aktualnih novostih, niso mogli zadovoljiti.
Pred II. svetovno vojno so trije Plečnikovi študenti, ki so že bili pri Le Corbusieru: Sever, Tepina in Ravnikar doma pritegovali pozornost z natečajnimi arhitekturnimi in urbanističnimi deli.
Po koncu druge svetovne vojne so v »novih časih«, v obdobju obnove porušene domovine, po krajši epizodi socialističnega realizma v slovenskem in jugoslovanskem prostoru prevladali modernistični koncepti urbanističnega načrtovanja in arhitekturnega oblikovanja. Le Corbusierove zamisli so imele pomembno mesto pri modernizaciji družbe.
Plečnikovi in tudi drugi jugoslovanski arhitekti, ki so delali pri Le Corbusieru, so zasedli pomembna mesta v upravi, državnih birojih in na univerzi ter so z angažiranim strokovnim, družbenim, pedagoškim in publicističnim udejstvovanjem zaznamovali arhitekturno dogajanje konec štiridesetih in v petdesetih letih pri nas.
Plečnikovi študenti so se hitro, že v dvajsetih, navdušili nad Le Corbusierovimi idejami, jih sprejeli in uporabljali, vendar so bili do njih tudi kritični ter so se, prvi že sredi petdesetih let, od njih odvrnili. Slovenski arhitekti zgledov iz Le Corbusierovega ateljeja niso slepo prenašali, ampak so jih premišljeno in avtorsko interpretirali, zato je Le Corbusierov vpliv v njih večkrat zakrit in tudi nedoločljiv.
Razstava bo odprta od 6. oktobra do 6. novembra 2025.
