Pogovor s Sašo Pavček – Petra Koršič

Med priklonom prababicam in žalostinkami za mamo ter med zatočiščem v naravi in iskanjem njenih vzporednic s človekom so nerazvezane vezi, zastale, »otrple v času«. Pesem je »pika na obzorju /…/ vedno bolj srce«. O zastalem času, ki je drugo ime za ljubezen, in o ravnovesju se bosta pogovarjali kritičarka in pesnica Petra Koršič ter Saša Pavček, odrska igralka, profesorica na AGRFT ter pesnica, ki je lani objavila drugo pesniško zbirko Zastali čas (Mladinska knjiga, 2021).

Saša Pavček: Hči

Bila sem samo gostja v tvojem življenju, mama.

Zato sem ga tako spoštovala.

Bila sem ptica,

ki plašno seda v tvoje krilo –

zlomljena perut, pripravljena za vzlet.

Tu in tam sem ujela zrnca, ki so padala iz tvojih rok.

Pridne roke, zgarane roke, iščoče roke.

Vedela sem, koga iščejo.

Vedela, da to nisem jaz.

Bila sem strah.

En sam trepet,

da ne kloniš, mama,

da ne bom zmogla ustaviti lave iz tvojih oči.

Dvigovala sem te, jaz, otrok.

Omamljeno telo, telo brez mišic sem poganjala v korak,

držala svod tvoje bolečine.

Nisem te odrešila.

Bila sem samo hči.

Gostja v domu tvoje materinskosti.