Severna renesansa – Sarival Sosič

Ljudje renesanse so poskušali povezati klasično razmišljanje s krščanstvom in tako se je razvil nov tip človeka – vedoželjen, ustvarjalen, skrajno nemiren, divji in zelo intelektualen. Razvijati se začne individualizem – nova samozavest in samozavedanje. Torej nasproti nespremenljivim avtoritetam kot je vera in zakoni, se začne pojavljati osebna prepričanost, mnenje in razmišljanje, torej predvsem ustvarjalnost. Na umetnika se je začelo gledati kot suverenega genija – potrjevalo se je Platonovo razumevanje genija, ki ga je razumel kot duh, ki se prikrade v pesnika in ga vodi da ustvarja v »božanskem zanosu«. Takšen duh je imel velik vpliv na umetnike visoke renesanse. Razumevanje umetnika kot božanskega porekla je poudarjalo predvsem subjektivna merila resnice in lepote. Umetniki zgodnje renesanse so se uklanjali univerzalnim pravilom, za katere so menili, da so nespremenljiva, numerično določljiva kot so numerično ali matematično določeni odnosi glasbene harmonije ter pravila znanstvene perspektive. Njihovi nasledniki, umetniki visoke renesanse pa so bili veliko bolj usmerjeni v vizualni efekt kot pa racionalni red. Zato so začeli ustvarjati novo dramo, novo retoriko, da bi tako lahko vplivali na čustva gledalcev. Tako so vsa velika dela visoke renesanse takoj postala klasična, z močjo težko dosegljivih avtoritet, primerljiva le z dosežki klasične antike. Okoli leta 1500 pride do povečevanja vpliva renesanse iz Toskane na flamsko in holandsko umetnost.

Med leti 1550 in 1600 se v Holandiji pojavi nekaj izjemnih slikarjev. Ti združujejo italijanske vplive v nežnosti kolorita in severnjaški nekoliko bolj robusten in ekspresiven način upodobitve. Prav tako se pogostokrat odmaknejo od strogih religioznih tem in začnejo več slikati krajine, tihožitja, žanrske scene dela in iger ter dogodkov iz vsakdanjega življenja.