Skozi gotiko do renesanse – Sarival Sosič
Za gotsko arhitekturo je značilen rebrasti obok zasnovan na prelomljenem loku in razširjen po celoti prostora. Viden je nov geometrični red, ki ga sestavlja sedem klinastih enot, ki se kot pahljača širijo iz središča apside. Tu je mreža vitkih lokov, reber, in stebrov, ki podpirajo svod. Vidna je večja lahkotnost, nežnost arhitekturnih lokov, v nasprotju z romansko temo in monumentalnostjo ter težo. Tu so tudi večja okna in s tem več svetlobe. Na področju kiparstva je poudarjen nov občutek za red in simetrijo, jasnost; figure so nad vrati, v arhivoltah in timpanonih in niso med seboj premešane, pač pa so samostojne. V visoki in pozni gotiki slikarstvo prevzame primat upodabljanj in likovne vsebine.
Začetki renesanse se v likovni umetnosti pojavljajo po letu 1400, nekateri pa v ta začetek štejejo celo Giotta, ki je v slikarstvu ustvaril to, kar je Petrarca v pesništvu. Renesansa je bilo prvo obdobje v zgodovini, ki se je zavedalo svojega obstajanja in predvsem svojih razlik od prejšnjih obdobij. Renesansa je razdelila preteklost ne po božanskem načrtu odrešitve, pač pa na osnovi človeških stvaritev. Na klasično antiko je gledala kot na dobo, ko je človek dosegel vrhunec svojih ustvarjalnih sposobnosti, zato so umetniki oživljali antiko in začeli z obvladovanjem vidnega sveta v vseh vejah umetnosti, ki je povezano z razvojem individualizma ter pridobljena nova samozavest in samozavedanje.
