Univerzalni pokojninski sistem kot nujna socialna inovacija 20. stoletja – dr. Meta Remec, dr. Dragica Čeč, dr. Dunja Dobaja

Stari ljudje so se skozi celotno zgodovino soočali z negotovostjo, ki so jo povzročali nezaposlenost, bolezni, oviranost in starost. Socialno varnost v starosti so si lahko zagotovili z lastnim premoženjem, delom, družinsko solidarnostjo ali miloščino. Slednja je bila na državni ravni organizirana preko sistema ubožnic, ki pomeni kar najbolj skromno obliko državne oskrbe. Kasneje meščanska družba starim ljudem pomaga z dobrodelnostjo ter prek delavskih društev, na podeželju pa je odsotnost socialnega in zdravstvenega zavarovanja za lastnike nepremičnin nadomeščal institut preživitka – pravice do stanovanja, hrane, obleke, oskrbe do smrti, plačila rente –, ki ga je plačeval prevzemnik posestva ostarelemu ali onemoglemu kmetu. Do ključnega izboljšanja gmotnega položaja starih ljudi pride šele v prvi polovici dvajsetega stoletja, ko se začne razvijati sodobna socialna država, ki družbo povzdigne na višjo raven etičnih standardov, ko slabotnim in pogosto odvisnim skupinam prebivalstva, kamor je bilo mogoče uvrstiti velik delež starih ljudi, zagotovi pomoč v obliki zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev ter predvsem pokojnin. Na pogovoru bomo s strokovnjaki razpravljali o razmerah, v katerih so živeli stari ljudje pred prvimi univerzalnimi pokojninskimi sistemi, ter o pomenu vpeljave univerzalnega pokojninskega sistema kot ključnega elementa socialne države.