353. člen Kazenskega zakonika

Kaj je tisto, kar določa, da je neko dejanje (ne)etično?

Francoskega pisatelja Tanguyja Viela smo v slovenskem prevodu spoznali že leta 2016 s prevodom njegovega domnevno najboljšega romana Pariz-Brest, a velja izvrstnost tudi za pričujoči roman, ki ga lahko v vsej njegovi polnosti jezikovne sporočilnosti beremo po zaslugi mojstrskega prevajalca Aleša Bergerja. Osrednja tema romana je kriminalno dejanje, pripoved pa je podana skozi monološko analizo dogodka, ki jo podaja storilec. Le-ta je pripadnik nižjega sloja družbene lestvice, zaznamovan z nepravičnostjo neenakih razmerij med ljudmi ter žrtev manipuliranja novodobnih kapitalističnih prevarantov. Podtema, prav tako odločilna v celotni zgodbi, je tudi razmerje med očetom in sinom, katerih odnos in komunikacija sta lahko še kako odločilna za sinova dejanja, ki usodno zaznamujejo njegovo prihodnost. Vemo, kdo je storilec, ne pa tudi, kdo je resnični krivec v zgodbi, komu torej resnično pripada kesanje? Odgovor je vse prej kot enostaven, še posebej, če poskušamo temeljno gonilo umora razumeti z vpogledom v celoto družbenega dogajanja, z vpogledom v njegovo sistemsko dopustljivo amoralnost psihološkega nasilja kot uporabne poslovne taktike, tipično v dobi kapitalizma, ki ljudi brezsramno izkorišča kot vir kapitala. V tej luči se namreč tudi umor lahko izkaže kot legitimno dejanje, ne glede na argument svetosti življenja ali pač ravno s tem argumentom.

(Vir: Dobreknjige.si)