Abafi

Avtor velja za očeta madžarskega zgodovinskega romana. Leta 1836 si je izmislil zgodbo o transilvanskem vitezu Abafiju, vendar jo je zasnoval na resničnih dogodkih in osebnostih iz leta 1594. Abafi se na začetku vdaja razvratu in je že na robu propada, ko ga nepričakovano srečanje s pogrešanim otrokom v stiski pripravi do notranje preobrazbe. Od tedaj se bori proti svojim značajskim hibam in razvija vrline. Namesto lastnim željam se odloči služiti človeštvu, kar je v njegovem času pomenilo zvestobo transilvanskemu knezu, ki je zbiral vojsko za boj proti Turkom.

Ljubezenski zapleti v romanu odražajo značajske lastnosti posameznikov. Abafi je najprej zaljubljen v Margito, nato v Kristino. Obe sta že poročeni, zato ju idealizira kot spoštovanja vredni dami, za kateri je pripravljen izvajati junaška dejanja. Margita je zaljubljena v Abafija, vendar svojo ljubezen zataji, ko odkrije, da mladi Gizeli Abafi pomeni vse na svetu. Ko se Abafi iz vojne vrne kot zmagovalec, ga Kristina prepriča, naj z Gizelo postaneta par. Abafi njeni prošnji ugodi – sprva iz občutka viteške dolžnosti, pozneje pa med njim in Gizelo zares vznikne prava ljubezen.

Pripovedovalec romana večkrat podaja temeljite psihološke opise, ki pojasnjujejo dejanja literarnih oseb. Prav tako izčrpno opisuje oblačila, predmete in pokrajino. Nikola Tesla v Mojih izumih piše, da ga je izvod Abafija iz očetove knjižnice spodbudil k temu, da je opustil igre na srečo in kajenje. Ko mu je to uspelo, je še bolj vztrajno krepil svojo voljo in samokontrolo. Abafi lahko tudi danes navdihuje pri delu na sebi in osebnostni rasti. (RN)