Alamut

»Pisal sem za sodobno občinstvo, in vendar! Imel sem občutek, kot da pišem istočasno še za občinstvo, ki bo živelo čez petdeset let, in skoraj tudi za občinstvo, ki je živelo pred petdesetimi leti.«
Roman je izšel leta 1938 in po 11.9.2001 doživel številne prevode, ponatise in predelave (npr. videoigrica Assassin’s Creed), ker je njegova aktualizacija postala toliko bolj očitna. Avtor, tržaški Slovenec, vrhunski biolog, filozof in psiholog, ki je sprva roman sarkastično posvetil Mussoliniju, pravi, da Alamut »ni samo zgodovinski, marveč je tudi psihološki, idejni in v nekem smislu celo filozofski roman,« tako da njegova brezčasnost ni naključna.

Pripovedno snov jemlje iz 11. stoletja, ko se v trdnjavi Alamut na današnjem Iranskem ozemlju, pod taktirko Hasan ibn Sabe rojeva sekta Ašašinov-terorističnih gverilcev. Šolski prikaz manipulacije množic, ki glavnega arhitekta, ki se poslužuje izrojene variacije Platonovega nauka o votlini, ne poveličuje. Zamerljivi sociopat je v kontrastu z zavedenimi, katerih zdravo seme človečnosti, bi v boljših okoliščinah drugače klilo.

Piše prepričljivo, psihološko dognano, s tanko mejo med fikcijo in zgodovinsko resnico. Branje sproža strašljiv občutek, ki bi ga lahko prevedli v vprašanje: »Kaj pa če je vse to res in se z nami dogaja nekaj podobnega?« (Dobreknjige.si)