Bog ne bo pomagal

Nič nič resnično, a je vse dovoljeno, če ne nasploh, pa v literaturi, bi lahko rekli za zbirko pričujočih kratkih zgodb. Svet ni samo eden, obstaja množica plasti, ki jih avtor razgrinja skozi zgodbe, jih lušči in snema s tečajev, maske padajo. Strast, ki jo namenjamo umetnosti, literaturi, ker naj bi odreševala, se je naselila v strani te zbirke kratkih zgodb, avtorjev v kritiški in bralski javnosti opažen literarni prvenec, nagrajen z nagrado Eda Budiše za najboljšo zbirko kratkih zgodb (2012). V zgodbi Črka, medtem ko bežno uzremo ptico, ki gnije v kletki, po zraku letijo črke, se razletijo kot ptice na tleh in govorijo težak jezik grozeče materije, junak pa nikoli ne napiše skrivnostnega pisma, ki bi ga moral. Zgodbe zaznamuje duhovno outsiderstvo, absurd, ki preži iz različnih kotov temačnih sob, prepletanje telesnega in metaforičnega, bitij, ki pod pravim kotom ali v horizontali, hodečih, letečih, lebdečih, polzečih kreatur, ki se na koncu zgnetejo v amorfno občutje tujosti v življenjih junakov in naših življenjih. Mogoče je, razmišlja junak v zgodbi Plesen, da večina abstraktnih konceptov ne pomeni praktično ničesar. Recimo v zgodbi Sanje o dnu, o prehajanju, o doseganju dna, končnosti, ki je mogoče lahko tudi nov začetek ali pa tudi ne. Zgodbe povezuje močan občutek, da tudi če sem notri, sem vedno še vedno zunaj. (Tatjana Pristolič)