Boja zemlje

Med raziskovanjem lastne družine v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja Nezirović razkriva načine očetove odsotnosti. S toplino hercegovske duše nas skoraj naivno, brez velikih besed popelje v Mostar in okoliška mesteca. Spoznavamo like z lastno vestjo, ki se odpirajo in ne skrivajo dobrote pred neznancem. Prav to pričakovanje, da tudi »drugi« ima nekaj kot mi sami, in da ta izgubljeni oče z družinskih fotografij res obstaja, zadržuje bralčevo pozornost. Kot da bi avtor govoril o stanju, v katerem je bil, preden je tudi sam postal oče. Ko govori o vojni, ne politizira in ne išče odgovorov v drugem. Z minimalizmom monotonih dnevniških zapisov ali v pismih materi nas napeljuje, da sami domislimo in odkrivamo notranji svet njegovega lika.