Brezusodnost

Avtor, poznejši Nobelov nagrajenec, je bil leta 1944, ko je bil star štirinajst let, interniran v nemško taborišče, kjer je prebil leto dni. Grozljiva izkušnja ga je zaznamovala za vedno: roman je vsaj delno avtobiografski, čeprav se avtor v intervjujih od vsebine osebno distancira. Originalnost romana Brezusodnost je predvsem v nesentimentalni in objektivni pripovedi, opisih mladostniške volje po preživetju in težko razumljivih utrinkih zadovoljstva v najhujših situacijah.