Bron in Sončnica

To je roman o poeziji narave (reka, ptice, sončnice) in njeni neizprosnosti (kobilice, poplave, lakota), o človekovih vrlinah (prijateljstvo, ljubezen, solidarnost), pa tudi o objestnem nasprotju. Kot šumenje trsja s podob slikarja Zheng Xieja (18. st.), nas zgodba s preprostostjo dogodkov, a z globino duha pritegne v pripovedni krog vodnega bivola, nemega Brona, osirotele Sončnice, Bronove babice Nainai, prebivalcev šole za kadre in vasice Ječmenovo polje. Toda med trsjem in sončnicami tu in tam za hip uzremo skrbno skrito vprašanje, zakaj ljudje drug drugemu počnemo, kar počnemo? Umetniška tenkočutnost Sončničinega očeta, njegove bronaste sončnice in minute s hčerko, ki si jih krade med prisilnim delom v prevzgojni šoli za kadre, so žrtve, po katerih prepoznamo čas zgodbe – Kitajska kulturna revolucija. Doma in v tujini cenjen kot mladinski pisatelj, po besedah prevajalca, ne piše “o lepem vremenu”, ampak brez zadržkov govori o stvareh, ki otrokom ne smejo biti zamolčane. *Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2018, str. 85, avtor Vojko Zadravec.