Čarobna koža

Raphaël de Valentin je mlad Parižan, ki živi v tridesetih letih devetnajstega stoletja in v prvem poglavju z naslovom Talisman vstopi v igralnico, kjer zaigra svoj zadnji kovanec. Iz razlogov, ki jih izvemo kasneje, se hoče utopiti v Seni, vendar si v zadnjem trenutku premisli in obišče nenavadno starinarnico. Tam njegovo pozornost pritegne kos obešene kože, ki ni nič večji od lisičje. Ima napis v tuji pisavi, ki lastniku obljublja izpolnitev kakršnekoli želje, vendar se bo koža ob vsaki uresničitvi skrčila, njegovo življenje pa se bo temu primerno skrajšalo. Mladenič se nespametno odloči, da bo koža njegova. Najprej si zaželi razvratno večerjo v visoki družbi. Želja se mu zelo hitro izpolni. Tam spozna Émila in v poglavju Ženska brez srca zvemo, kako je se je Raphaël, sin propadlega aristokrata, zakopal v študij v majhni podstrešni sobici, tolkel revščino in si zaman prizadeval osvojiti srce ugledne, a neodvisne Foedore, medtem ko je zavračal očitno naklonjenost preproste Pauline. Ta pogovor je nekakšna zgodba v zgodbi, ki obravnava junakovo preteklost. Čeprav ima roman mnogo fantastičnih prvin, lahko v njem najdemo tudi filozofski razmislek. Kam pripeljejo človeka njegove lastne želje, če so popolnoma sebične? Starinar je Raphaëla med občudovanjem oslovske kože posvaril, da človeško življenje uničujeta Želja in Moč, medtem ko ga Znanje osvobaja. Knjigo je prevedla Špela Žakelj, Luka Novak je avtor spremne besede. Prevod iz leta 1951 nosi naslov Šagrinova koža. (Šagrin pomeni mehko usnje s hrapavo površino.) Še misel, natisnjena na zadnji platnici: »Ali ne veš, da vsi mislimo, da trpimo bolj kot drugi?« (RN)