Časovno zaklonišče

Gaustin je gerontopsihiater, ki dobi idejo, da bi na izviren način pomagal pacientom, obolelim za alzheimerjevo boleznijo. V Švici ustanovi kliniko za preteklost, kjer mu uspe v vsakem nadstropju rekonstruirati časovno obdobje, ki se ga pacient še spominja. Prvoosebni pripovedovalec v romanu prevzame vlogo literarne osebe, ki Gaustina oskrbuje s tipičnimi predmeti iz pacientove mladosti. Pripovedovalec se vživlja v razne prizore iz evropske zgodovine, pri čemer razmišlja o preteklosti in izgubljanju spominov. Nad zamislijo o vračanju v preteklost se navdušijo tudi povsem zdravi državljani. Projekt dobi zagon v vseh evropskih državah in kmalu nastane potreba po referendumu, na katerem naj se državljani odločijo, v katerem zgodovinskem obdobju hočejo živeti. Satira v romanu karikira družbene razmere zlasti v Bolgariji, a s smešenjem nacionalizma, komunizma in diktatur drži ogledalo tudi vsej ostali Evropi. Georgi Gospodinov (r.1968) je bil za ta roman nagrajen z italijansko nagrado Strega, znan je po romanu Fizika žalosti, njegov prvenec pa je Naravni roman.