Dežela potomcev

Dežela potomcev je risoroman priznanega italijanskega stripovskega avtorja, ki ustvarja pod psevdonimom Gipi. Zgodba se dogaja več let po apokalipsi, ki so jo preživeli le redki posamezniki. Ti sedaj životarijo v manjših skupnostih. Glavna protagonista sta brata, ki s svojim robustnim očetom odmaknjeno živita na obali zastrupljenega jezera. Oče se ju trudi vzgojiti v trda posameznika brez čustev, da se bosta znašla v novem neobljudenem svetu. Ne nauči ju niti brati, saj v tem ne vidi smisla, niti ju ne nauči veliko besed. Komunikacija med njimi je zato zelo osiromašena. Čeprav si oče za sinova ne vzame časa in jima ne izkazuje naklonjenosti, pa si dnevno vzame čas za pisanje dnevnika. Ker oče svojih občutkov in misli ne deli s svojima sinovoma, postane dnevnik obsesija mlajšega izmed bratov. Po očetovi smrti se odpravita iskat nekoga, ki bi jima lahko prebral zapise iz dnevnika, pri tem pa naletita na vse mogoče precej čudaške like. (T. Š.)

Mnenje bralcev

Stripovski avtor Gian Alfonso Pacinotti ustvarja pod psevdonimom Gipi. V zelo obsežnem risoromanu Dežela potomcev (283 strani) so v črno beli tehniki (tudi naslovnica je črno bela) prikazani odnosi med očetom in sinovoma, ki med seboj skoraj ne govorijo (zato je tudi dialogov malo).

– Nenka

Roman za odrasle, ki sem ga prebrala v enem dnevu. Teksta je zelo malo. Nenavadna zgodba o življenju na jezeru v krutih življenjskih razmerah, ki si ga ne želim doživeti.

– Mojca

Strip ni zvrst, po kateri posežem pogosto, zato sem vesela, da jih vključite tudi v Mesto bere in se takrat potrudim, da katerega preberem.

Stripa Dežela potomcev kar nisem mogla odložiti, saj me je tako zgodba kot tudi risba posrkala vase. Zastrupljeno okolje in vsakdanji boj za preživetje očeta prisilita v odmik od vsega in vzgajanje svojih dveh otrok v surovosti, da bosta preživela. In pri tem tudi ni prostora za besede, branje, pisanje … A vendarle po očetovi smrti v iskanju nekoga, da jima prebere dnevnik, ki ga je oče pisal vsak dan, fanta med drugimi srečata tudi dve ženski, ki ju rešita iz suženjstva in ki morda kasneje tudi drugače vplivata na njiju (nek spomin na dolge lase …). Morda pa ni konec, čeprav ni bila napisana niti ena knjiga …

– Zdenka