Dnevnik čuvaja

Slovenski pesnik, pisatelj in kolumnist, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja eden od ustvarjalcev ljubljanske punk subkulture, ostaja tudi v svojih zrelih letih svež in udaren. V obliki dnevniških zapisov nam podaja številne teme, ki bogatijo njegov miselni in doživljajski svet. Med njimi izstopajo spomin na pokojnega prijatelja, poezija, glasba, nogomet in košarka. V besedilu je veliko verzov, njegovih, kot tudi tistih, ki so jih zapisali drugi in so se dotaknili globine njegove duše. Branje in pisanje poezije je zanj terapija, ki jo priporoča vsakomur. Prav tako odkrito spregovori o tem, da svoje dnevnike doživlja kot priročnik za neuspešneže, saj se nikoli ni mogel navaditi na kapitalistično neoliberalno slavljenje zmagovalcev. Tako se naš večkrat nagrajeni književnik preživlja s službo čuvaja v muzeju. Prvi del knjige zaključi z iskrivim esejem o lenobi. Dvojina zakoncev, ki ju je fotografiral v letoviškem mestu ob severni jadranski obali, pa je bila povod za drugi del, ki obsega dopisovanje med pisateljem in njegovo bralko Majo. S tem nadaljujeta tematiko Babačićevega predhodnega romana Balkonci, ko odstirata spomine na otroštvo, ki sta ga preživela v isti ljubljanski soseski, eden z balkonom in drugi brez njega. (JMV)