Dvoživke umirajo dvakrat

V trinajstih, vsebinsko intenzivnih, spretno izpeljanih »filmskih« zgodbah se zvrsti množica obrazov in identitet pripovedovalca, avtorju je morda najbližja tista iz Vrtiljaka, ki pravi: »… jaz pa v Sloveniji pripovedujem zgodbe, ha ha«. Dvoživke iz naslova niso le tisti z dvema domovinama, ampak tudi vsi, ki nočejo ali ne morejo sprejeti realnosti. Občutljivi posamezniki prenašajo svojo bolečino na različne načine in jo ubesedujejo včasih po ovinkih, včasih z blago ironijo, včasih pa udarijo naravnost. Iskreno, stabilno pripoved, ki bralca nujno čustveno angažira, prežema presunljivo nežna toplina pripovedovalca. (VVŠ)