Empuzij

Med gosti Penziona za gospode v gorskem zdravilišču Görbesdorf v Šleziji potekajo številni pogovori, debate. Krešejo se mnenja o politiki, gospodarstvu, družbi (Tokarczuk se v dialogih navezuje na Mannov roman Čarobna gora). Vse te razprave, za katere učeni moški mislijo, da so kar najbolj inteligentne, pa ostanejo na ravni izrečenih mnenj, brez resnih zaključkov. V taki družbi se na jesen leta 1913 znajde mladi lvovski študent Mieczysław Wojnicz, ki pripotuje na zdravljenje tuberkuloze. Že ob prihodu naleti na skrivnostno smrt. Kmalu se čudnemu vzdušju pridruži še namigovanje starejših gostov na letno žetev mladih moških, ki jo izvaja pokrajina sama – ali pa njeni prebivalci, morda oglarji. Ti na gozdnih jasah sestavljajo Tunčike, ženske podobe iz listja, vej, kamnov in zemlje, ki jim, po pripovedovanjih, služijo za sproščanje poželenja. Mladi Wojnicz posluša, premleva, želi si skrivnostim priti do dna. To raziskovanje postane zanj pomembnejše od skrbi za zdravje. Osrednje vprašanje romana je, poleg identitete Wojnicza in pogleda na svet, ki nas obkroža, položaj žensk v družbi. Celo tako daleč se spustijo ti moški razpravljavci, da menijo, da so ženske družbena last, namenjene rojevanju, delu, strežbi. Od njih, ki imajo dokazano manjše možgane, pač ni pričakovati pameti in sposobnosti, kot jih imajo moški. A gostje v penzionu se ne zavedajo, da so ženske pravzaprav vsepovsod, v vsakem delcu sveta. Njihova vsenavzočnost je kot posmeh vsem njihovim mizoginim razpravam.
Ob branju romana čutimo, kot da smo tudi sami prav tam, v tem skrivnostnem zdraviliškem kraju, poslušamo literarne like, čutimo z njimi, hkrati pa dogajanje opazujemo iz skrivnostnega vmesnega sveta. Če se sprašujete, kaj pomeni naslov: je neologizem, sestavljen iz poimenovanja antične čarovnice Empuze in Platonovega Simpozija. Od konca romana dalje, ali pa že vmes, vas čaka raziskovanje pomena napisanega – značilnost del Olge Tokarczuk, ki navdušuje resne bralce. (SS)