Filio ni doma

Izvrstno delo o distopičnem totalitarnem družbenem režimu postavljenem v neznan kraj (neidentificiran otok) in čas. V družbi norosti, bestialnosti in vseh vrst okrutnosti, ki tkejo zgodbo, nehote, ali pa celo zavedajoč se, dobimo občutek, da se zgodba odvija tukaj in zdaj. Enostavno hočemo ji verjeti. Zgodba je sestavljena iz treh poglavij, katerih vsako je namenjeno eni od glavnih oseb, in sicer Heleni Brass, njeni vnukinji Filio in Uriju. Dogajanje tako spremljamo hkrati iz ene, dveh in nemalokrat celo treh različnih perspektiv. V osnovi gre za vase zaprto otoško skupnost s strogim družbenim sistemom, v katerem si oblast skuša zagotoviti in obdržati kar največjo mogočo stopnjo odtujenosti med ljudmi. Seveda je spolnost najprikladnejše sredstvo manipulacije, kjer kakor nalašč prav pridejo izkrivljene, sprevržene, pri De Sadu ubesedene podobe. Šokantna in erotično napeta zgodba in fizično preprosta knjiga.

Mnenja bralcev

Pri branju naletimo na vrsto nejasnosti, ki puščajo kar nekaj nelagodja, kot je npr. kdo je vzpostavil oblast nad tem zaprtim, strogo nadzorovanim in urejenim sistemom na otoku, ki deluje kot neke vrste geto. V treh poglavjih spoznamo tri osebe, Heleno in njeni vnukinji Filio in Uri. Avtorica pri nizanju zgodbe vpleta tudi nekaj zanimivih podrobnosti in modrosti, celo naukov, kot npr. ”Moraš, moraš teptati druge, da ne bi oni tebe …”.

– Jožefa

Roman o družbi na odmaknjenem otoku prikazuje posledice pomanjkanja topline in telesne intime med ljudmi. Osrednji lik Helena Brass, katere odločitve določijo tudi usodo drugih dveh glavnih likov Filio in Urija, se nam v dnevniških zapisih pokaže predvsem kot ženska, ki v za to najbolj občutljivih, srednjih letih trpi za pomanjkanjem moške bližine. Za moškim v smislu »gospodarja«, ki žensko odločno vodi skozi življenje, kot tudi subjekta za potešitev erotične sle. A vendar svobodomiselni Heleni ustrezajo samo občasni stiki s svojim moškim, samo prezenca tega v življenju, medtem ko želi živeti samostojno. Tako se nekako zatakne na otoku, ki je nasprotje svobodnemu življenju, očitno projekt, ki z namenom proizvodnje dobrin načrtno oddaljuje ljudi od njihove človečnosti, zato je svet, kjer pristane Helena, neizmerno krut. Toda ta se slednjič čisto neha spraševati, ali bi sploh lahko pobegnila, to je prepuščeno naslednji generaciji, njenima mladima dvema. Tudi deček Uri je namreč »njen«, saj se družini pridruži med brodolomom, in v veliko veselje Heleni, ki ima moške na splošno mnogo raje kot ženske.

– Maša

Slovenska Handmaiden tale. Pretresljivo branje, odlično napisana.

– Alja

Vsebina knjige me je povsem pretresla. Vmes sem razmišljala ali naj opustim branje. Tako kruto ravnanje med ljudmi, drug z drugim, nadrejeni s podrejenimi, moški z ženskami, toliko primitivizma, sadizma … Vmes pa svetle točke skrivnega prijateljstva, zelje po izobraževanju in podajanju le-tega mladim, vzdrževanju higiene v nemogočih razmerah, bolj kot ne prikrito, med ženskami, ki so bile bolj pogumne ter z znanjem, kaj je pomembno za preživetje. Prav ta ženski svet me je obdržal pri branju do konca knjige.

– Davorina