Glasovi Marakeša

Leta 1968 je Elias Canetti, pisatelj, antropolog in filozof, objavil knjigo Glasovi Marakeša, zapise o svojem potovanju po Marakešu, o utripu tega maroškega mesta, kultnega kraja za zahodnjaške upornike šestdesetih. Zvoki osrednjega mestnega trga, klici z minaretov in pogovori uličnih prodajalcev označujejo živahno pisanost ter barvitost enega najpomembnejših arabskih mest. Zapise avtor združuje v pripoved o mestu, ljudeh in potovanju, ki se prepleta v njegovem popotniškem besedilu.

Canetti, prejemnik Nobelove nagrade za literaturo leta 1981 za svoj literarni in dramski opus, je bil rojen v Bolgariji, mladost je preživel na Dunaju, kot Jud pa je pred nacizmom kasneje pobegnil v Anglijo; umrl je v Švici, v Zürichu. Pisal je predvsem v nemščini, zato ga mnogi uvrščajo med nemško govoreče pisatelje. V svojih delih je raziskoval čustva množic, psihopatologijo moči in položaj posameznika v razmerju do družbe okoli njega.

Mnenja bralcev

Kar nekaj knjig iz zbirke S poti je uvrščeno na bralni seznam Mesto bere – Potopisni romani (Kolos iz Maroussija, Irski dnevnik, Veliki železniški bazar), med njimi tudi Glasovi Marakeša. “Pogledal sem navzgor po hiši onkraj in zagledal v višini prvega nadstropja za pletežem rešetke obraz mlade ženske. Temno obličje za rešetko ni bilo zastrto. Govorila je stavke, drugega za drugim v lahnem tonu, zložene iz ljubkovalnih besed. Nepojmljivo mi je bilo, da ne nosi tančice.”

Nenka

“Kljub krutosti življenja tamkajšnjih ljudi in živali, bi Canettijev opis doživljanja Marakeša v času njegovega obiska, najbolje opisali z eno besedo: ljubezen. Način, kako opisuje svoje doživljanje zvokov, dogodkov, videza ljudi in živali ter barv dneva v tem vrvečem mestu mešanih kultur, je globoko spoštljiv, zaznamovan s toplino sprejemanja in poln navdušenja nad družbo, katere vrednote so drugačne kot evropske. Opis prodaje in kupovanja kruha to najlepše prikaže. Mesto ga je izjemno prevzelo, posebno glavni trg, želel si je spoznati čim več njegovih kotičkov, vendar ne med popotniki priljubljenih eminentnih atrakcij, temveč tistih, ki zrcalijo vso resničnost njegovih prebivalcev – kot je ubogi berač (prav njega avtor predstavi kot najbolj veličastno bitje). Canetti nam poda čudovit vpogled v zgodovino »nemoralnosti« turizma.”

Maša