Gózdič

Kdor vstopi v Gózdić Marka Pristova, se ne vrne nespremenjen. Nanizane zgodbe imajo moč, da obiskovalca pretresejo s svojim srhljivim ritmom in podobjem, ki v zavest privablja neupovedljive strahove, kakršni se sicer v različnih preoblekah priplazijo le v kakšno nočno moro. V zgodbah se med drugim pojavi orjaški insekt, ki izsesava krave, in ogromen shizofren polž, ki ga upravlja parazit, a najhujša nevarnost sprehajalcem v teh pokrajinah ne grozi od zunaj, temveč se polašča telesa kot nepojasnljiva moč, vsakršen poskus upiranja pa se izkaže za jalov napor. Prav tako najbolj odmevajo nemi kriki žrtev, ki so izolirane in napadene sredi družbe – pri igri, pri družinskem kosilu, v lastni sobi. Zgodbe so zgrajene na ritmu pripovedi, ki neutrudoma melje, se razrašča in polašča vsega, kar mu pride nasproti, vključuje arhaizme in paralelizme, dokler se pred nami ne sestavi v povsem tuje pokrajine. (ŠP)