Gverilci

Zbirka kratke proze je odgovor na nagovor, ki jo na pisateljico naslavlja življenje. Zdi se, kot da bi njen ustvarjalni korak že na samem začetku zajezilo vprašanje: kako vedeti in ohraniti ljubezen? Bralca postavi za pričo življenj, ki so pretrpela izgubo, nasilje, ki so ranjena, zlorabljena. Postanemo priče tistih, ki vseskozi so, čeprav ne na površju, temveč ždijo nekje v globinah družbe s svojimi brazgotinami, po pravilu prezrti in preslišani. Etična perspektiva avtorice je diskretna, zgolj osvetljuje, postavlja v luč, v vidno, s tem pa v vednost, ki nas oropa možnosti, da bi še naprej vztrajali v samozadostnem lagodju ignorance. Prozo Polone Glavan beremo kot pričevanje tistih, ki so tako ali drugače obmolknili. (Sodobnost)