Hiša brez ogledal

Distopična zgodba katere čas dogajanja je niti ne tako zelo oddaljena prihodnost. Severna zemeljska polobla je ukleščena v mraz nove ledene dobe. Rastline uspevajo le še v ogrevanih rastlinjakih najpremožnejših. Slovenija se je prelevila v Karantanijo. Begunci zdaj ne prihajajo več z juga, temveč so to modrooki in plavolasi severnjaki, ki beže pred nevzdržnimi polarnimi razmerami. Družba je razslojena, v domove pa vdira potencirana patriarhalna ideologija, ki ženske sili v nepojmljivo podrejanje. Pogosto pa se svojim svoboščinam odpovedujejo kar same v prepričanja, da je to pot v izgradnjo novega in boljšega sveta. Med njimi je tudi Suzana, žena pomembnega politika, ki šele po hudih osebnih razočaranjih ter čedalje večji represiji in lažeh zvezne vlade, v kateri sodeluje njen mož, spet stopi na pot svojih mladostnih idealov.

Mnenja bralcev

Srhljivo strašna zgodba, ki se zdi malo kot znanstvena fantastika, malo kot kriminalka in malo kot ljubezenski roman … Ker se dogaja v slovenskem okolju se bere toliko bolj zlovešče; le želimo si lahko, da bi ne bila preroška.

– Tanja

Zanimiva zgodba iz bližnje prihodnosti, ko se Evropa znajde v ledeni dobi, ko po Ljubljani hodijo pingvini in severni jeleni in so temperature pod -40%C. Ko je Slovenija del Karantanije, kjer vlada reakcionarna katoliška stranka. Prav zaradi tega vmešavanja vere v življenje ljudi in družbeno življenje sem kot zaprisežena ateistka knjigo na trenutke zelo težko brala, da o ravnanju spreobrnjene tašče sploh ne govorim. Zato sem bila toliko bolj vesela srečnega konca.

– Tatjana

Osrednji lik romana je Suzana Rifnik, mati štirih otrok, žena senatorja Zveze. V Evropi vladajo skrajne podnebne spremembe, ledena doba, prebivalci se izseljujejo na toplo, v Afriko. Poleg skrajnih podnebnih razmer vladajo v Karantaniji tudi stroga krščanska pravila, ki ženski namenjajo le tri dejavnosti – otroke, kuhinjo in cerkev. Ob vsem tem Suzana spozna tudi vso zlaganost odnosov, celo v lastnem zakonu. Avtorica na zanimiv način prepleta sodobnost z vračanjem v preteklost, kot npr. pranje na roke, vse to branje dela na moč zanimivo in napeto.

– Jožefa

Pisateljica Simona Klemenčič je leta 2022 napisala knjigo HIŠA BREZ OGLEDAL. Rojena je v Celju in to leta 1971 junija 27. Je slovenska jezikoslovka, pisateljica, pedagoginja in prevajalka. Zaposlena je kot etimologinja na Oddelku za etimologijo in na  Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani doktorirala iz primerjalnega jezikoslovja. Dela tudi pri portalu Fran. Sodeluje tudi na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje na Filozofki fakulteti v Ljubljani. Roman  o ženski  je knjiga Hiša brez ogledal in je politična satira o ženski v skrajnih življenjskih okoliščinah v obdobju intimnih življenjskih sprememb. Beremo o mladi materi štirih otrok in poročeno s vplivnim politikom. Govori vsebina o spremembi podnebni Evropi svet večne zime, zaledeneli avgust, pingvini, več vrst snega, ostri mraz in led. Svet iz katerega Evropejci bežijo v toplejšo Afriko, tako množično, da tam nastajajo barakarska naselja belcev. Celotna družina glavne junakinje je tako kot pravijo pravila, ki žensko podreja diktaturi otroci, kuhinja in cerkev, Veliko notranjih konfliktov ženske, velika skrajnost in potem grozi še epidemija. Zelo zanimiv roman o zlaganosti in nasilnosti političnih režimov  in zatiskanje oči pred resnico, ki človeka spremeni v izpraznjen avtomat in nujno je soočenje s samim seboj, pogled v ogledalo. Ustvariti si je treba hišo brez ogledal.

– Vanda