Iskra upanja, iskra vžigalice

Ag, Dritan in Gazi se na dan, ko so odpeljali Ferdonijine sinove in moža, odpravijo v Đakovico. Mineva dvajset let od vojne na Kosovu, v kateri je etnično nasilje izbruhnilo v vsej svoji strašni podobi. Po poti obujajo zgodbe iz leta 1999, med katerimi imata dve prav posebno mesto. Prva je zgodba o Pashki, ki prižge vžigalico, ko ji vrnejo posmrtne ostanke dveh sinov; druga govori o Ferdoniji, ki še vedno vsak dan pogrne mizo za izginule sinove in moža. Medtem ko se Pashka odloči zapustiti ta svet, Ferdonija vztraja v čakanju. Odloči se zamrzniti čas in večno ponavljati zgodbo, ki ji je vzela ljubljene, ter vsakodnevno opozarjati na posledice. V svoj dom sprejema obiskovalce, jim pripoveduje o preteklih dogodkih in o tem, kar počne iz dneva v dan. Obiskujejo jo ne le navadni ljudje – v njen »muzej žalosti« prihajajo tudi politiki in drugi, odgovorni za urejanje odnosov med prebivalci Kosova in povojnih razmer. A dva od grobov sta še vedno prazna. Kdo bi vedel, kje – na katerem koncu ali bolje, na katerih koncih – ležijo trupla ljubih sinov in moža, odpeljanih v letih, polnih hujskaštva, zloma in zverinskosti.

Ag Apolloni ob tem razmišlja o številnih starogrških tragedijah, katerih sporočila še vedno odmevajo, ter o neizmerni materinski ljubezni, ki se je v mnogih družinah pretvorila v osrčje žalosti.

Ag Apolloni se je rodil leta 1982 na Kosovu. Je profesor književnosti in doktor filoloških znanosti, pesnik, pisatelj, esejist in dramatik. Za svoja dela je prejel več literarnih nagrad. Prevedena so v številne jezike, v slovenščini pa ga spoznavamo prvič. Iskra upanja, iskra vžigalice je bila na Kosovu leta 2020 razglašena za najboljši roman leta. (SS)