Italijanske kronike

Ko je Stendhal leta 1833 služboval kot francoski konzul v Civitavecchii, je odkril stare italijanske rokopise iz obdobja renesanse, polne zgodovinskih, ljubezenskih in kriminalnih dogodivščin. Prevzela ga je avtentičnost zgodovinskih štorij, po eni strani so ga pritegnile mračne zgodbe, po drugi strani pa ga je navdušilo opisovanje ljubezni s strani italijanskih piscev. Čeprav je zase trdil, da je samo ponižni prevajalec italijanskih mojstrov, se je večkrat oddaljil od izvirnih besedil. Za časa njegovega življenja izšle štiri novele: Viktorija Accoramboni, Cencijevi, Vojvodinja Pallianska in Opatinja iz Castra. Posthumna integralna izdaja iz leta 1855 vsebuje tudi druge novele in nosi naslov Italijanske kronike, ki pa ni Stendhalov. Med motivi, ki jih spoznamo v Kronikah, so družbeni prepad med mladima ljubimcema, močan vpliv družine na življenja deklet, ki se morajo odpovedati bogastvu v korist bratov in oditi v samostan, moč cerkvenih in posvetnih veljakov, ljubezensko življenje za samostanskimi zidovi, ugrabitve, rokovnjači nasproti predstavnikom oblasti, ljubezen med aristokratko in karbonarjem, to je italijanskim upornikom v Neapeljskem kraljestvu. Zgodbe malce spominjajo na Dekameron. Francoska pisateljica Dominique Fernandez je napisala Predgovor h knjigi, Igor Grdina pa spremno besedo o pisatelju z naslovom Od plagiatorja do pisatelja.