Izgubljena duša

Utemeljitev strokovne komisije:

Večkrat nagrajena in v več kot dvajset jezikov prevedena slikanica pisateljice Olge Tokarczuk in ilustratorke Joanne Concejo je na površini kratka eksemplarična zgodba o izgubljeni duši, metafori za sodobnega človeka, ki se je izgubil v naglici modernega potrošniškega sveta in v nekem trenutku skuša najti pot nazaj k samemu sebi, k svojemu bistvu in k bistvu človekovega življenja nasploh.

Zgodba pripoveduje o Janku, človeku sleherniku, ki je ujet v vrtinec sodobnega sveta, zato postopoma in nevede, skozi prenapolnjen vsakdanjik, izgublja sebe in svojo dušo. Tu in tam se mu sicer zazdi, da je vse okoli njega postalo nekam plosko, »kot da bi se premikal po gladkem listu iz zvezka za matematiko, listu, ki ga z vseh strani prekrivajo povsem enaki kvadratki« , a da je z njim dejansko nekaj narobe, se zave šele sredi noči na enem od svojih številnih potovanj, ko se nenadoma zbudi in mu začne zmanjkovati zraka. Ob tem se ne spomni več imena mesta, v katerega je pripotoval, ne ve več, zakaj in kako je sem sploh prišel, kar pa je najhuje, ne more se spomniti niti svojega imena. Počuti se osamljenega – »kot da v njegovem telesu ne bi bilo nikogar več« – in pred ogledalom v kopalnici sebe vidi le še kot »zamegljen madež«. V obupu na dnu kovčka poišče svoj potni list in končno ugotovi, da mu je ime Janko. Naslednjega dne se odpravi k »stari, modri zdravnici«. Ta mu pove, da je v naglici svojega življenja izgubil svojo dušo in svoje srce. Pravi, da se to ljudem danes »dogaja zato, ker je hitrost gibanja duš veliko manjša od hitrosti gibanja teles«. V pojasnilo doda, da so duše »nastale v tistih pradavnih časih takoj po velikem poku, ko vesolje še ni tako drvelo, zato se je še lahko pogledalo v ogledalce«. Svetuje mu, da si najde kakšen kraj zase, se tam mirno usede in počaka na svojo dušo, da ga dohiti. »Ne vidim drugega zdravila za vas,« še pravi. Janko upošteva njen nasvet in si na obrobju mesta najde majhno hišico. Čaka dneve, tedne in mesece. In nekega popoldneva na njegova vrata res potrka »njegova izgubljena duša – utrujena, umazana in opraskana«. Janko odtlej skrbno pazi nanjo. In kot pravi zgodba na koncu: »Potem sta dolgo in srečno živela.«

Na površini je zgodba preprosta in enostavna, tematsko na videz že precej izpeta, a pozorno, analitično branje pokaže, da njeno kratko besedilo skriva že kar nekakšen kratek mini »priročnik« o tem, kako in skozi katere konkretne stopnje poteka postopna človekova odtujitev samemu sebi in kakšno pot je nato treba ubrati za samoozdravitev. Najprej se človek z vsem svojim bitjem preda naglici vsakdanjika, v katerega ga peha sodoben način življenja. Potem se mu v nekem trenutku zazdi, da je vse okoli njega postalo nekam plosko, brez globine, saj moderen človek nima časa, da bi se ustavljal in poglobljeno razmišljal. Sledi faza popolne odtujitve samemu sebi, ko človek ne more več dihati in se tudi ne več spomniti svojega imena, kar predstavlja metaforo za človekovo popolno izgubo lastne vsebine in s tem lastne identitete. Od tu dalje nato vodita dve poti, ena v smer človekovega propada in druga v smer človekove ozdravitve, če seveda človek pravočasno odreagira in se pozdravi.

Opisano raven branja slikanice podpira dejstvo, da je avtorica po svoji osnovni izobrazbi psihologinja, da je delala kot psihoterapevtka in da morda s slikanico skuša sodobnemu bralcu ozavestiti nevarnost t. i. sindroma izgube duše.

Vsebinska raven knjige pa se še poglobi, ko izvemo, da avtorica v svojih nazorih sledi švicarskemu zdravniku in psihologu Carlu Gustavu Jungu. V kontekstu njegovega razumevanja duše, ki je sicer etimološko kot beseda vezana na dah oz. zrak kot življenjsko načelo, je le-ta namreč vedno nekaj zemeljskega in nadnaravnega hkrati – zemeljskega, ker je v stiku z materinsko podobo narave, zemlje, nebeškega pa, ker si podzavest vedno goreče želi svetlobe zavesti. In kot taka naj bi vsaka posamezna duša po Jungu šla skozi štiri razvojne stopnje: prvo razvojno stopnjo predstavlja nagonska in biološka raven, druga stopnja je višja in ohranja njene seksualne elemente, na tretji razvojni stopnji ljubezen v celoti dosega duhovno raven, medtem ko četrto stopnjo določa modrost. Seveda je ta podoba Jungovega pojmovanja duše zelo poenostavljena, a za bolj poglobljeno razumevanje obravnavane slikanice, ki je namenjena širšemu bralstvu, ključnega pomena. V tem kontekstu se nam tako osrednji junak zgodbe ne prikazuje več le kot prispodoba sodobnega človeka, ki je tragično ujet v krogu svojih nagonov in bioloških potreb, ampak predvsem kot razvijajoča se duša, ki je na začetku izgubljena, a se na koncu s pomočjo nasveta »stare, modre zdravnice« najde in doseže zadnjo stopnjo svojega razvoja. V tem kontekstu je na primer tudi razumeti zadnji odstavek besedila slikanice, v katerem se pojavita simbola »raznobarvnih rož, podobnih zvončkom« in »mogočnih buč«. Zvončki predstavljajo simbol pomladi in upanja, buče pa v nekaterih kulturah simbol duhovne regeneracije, izvira življenja, nesmrtnosti ter bivanja v njej.

Slikanica je torej vsebinsko večplastna, prav take pa so tudi njene subtilne, v detajlu bogate umetniške ilustracije. Te zvesto sledijo vsebini in se skladno z njo tudi barvno spreminjajo, včasih pa zgodbo tudi vsebinsko dopolnijo. Duša, ki končno najde svojega lastnika, je na primer prikazana v otroški podobi, kar lahko simbolizira junakove spomine, lahko pa znova predstavlja določeno psihološko ali filozofsko konotacijo knjige, ki jo spremlja … Tudi sicer je slikanica oblikovana celostno, vizualni jezik v njej je izbran premišljeno, prav taka pa je tudi izbira materialov, ki jo oblikujejo.