Jaz, ki nisem nikoli poznala moških

Štirideset žensk je zaprtih v kletki v podzemnem bunkerju, kjer nanje budno pazijo stražniki. Čeprav so njihove osnovne biološke potrebe zadovoljene, so razčlovečene. Loteva se jih brezup, najmlajša med njimi pa s svojim uporniškim vedenjem kljubuje naraščajočemu nesmislu. Ko se nekega dne sproži alarm, se jim ponudi možnost za beg. Izkaže se, da to ni beg v svobodo, temveč le v večjo, neskončno kletko opustele pokrajine.

Roman belgijske pisateljice in psihoanalitičarke Jacqueline Harpman je prvič izšel leta 1995, trideset let pozneje pa bralce nagovarja na povsem drugačen način. Neenakopravnost žensk, katerih pravice kratijo različni politični sistemi, ostaja aktualna tematika, vse glasnejša pa je tudi skrb, kaj se bo s svetom zgodilo v prihodnosti. Harpman na ta vprašanja ne ponuja odgovorov. (EZ)