Kako je Čapljič izumil suho robo
- Avtor: Sonja Pucer
- Zvrst: Etnologija
- Jezik: slovenski
- Ciljna skupina: mladi
- Leto izida: 2008
- Založba: Viharnik, Ljubljana
- Fizični opis: 24 str., 24 cm
Ko ti nekdo podre dom, si primoran zgraditi novega in navadno poiščeš še nov kraj, kjer bo domek varen pred nasiljem. Čapljič in družina iz naše zgodbe, najdejo tak kraj; varno pribežališče, ob velikem jezeru, obraslem z leskovimi grmički. Iz njihovih vejic spletejo gnezda premnoge družine čapelj, ki se začno tam naseljevati. Vendar jih narava znova postavi pred preizkušnjo. Jezero, bogato z ribami, ki so sicer na rednem jedilniku čapelj, nenadoma presahne. Hrane je zmanjkalo in lačne mlade čapljice grizljajo leskove vejice, ki so jih s kljunčki iztaknile iz gnezda. Oče Čaplja se najprej jezi nanje, da spodjedajo dom, pa ga Čapljič pomiri, da si le trebi ostanke hrane v kljunčku. Očeta prešine modra zamisel, da bi nekaj takega lahko še komu prav prišlo in začno izdelovati prve zobotrebce, sledijo še kuhalnice, pa grablje, lesene sklede … in tako pridemo do »suhe robe« in lesenih čapljic kot spomin na slavni začetek. Zgodbica je obogatena še s preletom skozi zgodovino, v zapisu Ribnica, veličina majhnosti. (MU)