Kako sem postal nuna

V kratkem romanu sodobnega argentinskega pisatelja je prvoosebni pripovedovalec avtorjev soimenjak, ki deli z njim tudi nekatere druge biografske podrobnosti, npr. selitev družine s podeželja v mesto. Vendar med njima kljub temu ne gre postaviti enostavnega enačaja. Začne se z dnem, ko oče Cesara odpelje do bližnje sladoledarne, saj še nikoli v življenju ni pokusil sladoleda. Žal se dan, ki naj bi šestletnemu otroku prinesel čisti užitek, sprevrže v tragedijo za vse udeležene. Poglavja, ki sledijo, so razmeroma samostojne zgodbe o zdravljenju v bolnišnici, o začetku šolanja in učenju branja, obisku v zaporu, odnosu z mamo, poslušanju radia, o prijateljstvu, predvsem pa skozi besedilo spoznavamo pripovedovalčevo lastno realnost, ki se razlikuje od realnosti drugih. Otrok o sebi ves čas govori, kot da je deklica, iz besedila pa je razvidno, da se vsa okolica nanj obrača kot na fanta. Velja za duševno zaostalega bebčka, v svoji pred vsemi skriti notranjosti pa ustvarja zapletene kognitivne sheme in interpretira doživetja s pogledi zrelega odraslega. Ob težko sledljivemu prepletu različnih resničnosti je skozi pripoved čutiti mučnost otroštva. Otroka, ki ga je utesnjenega v njegovi majhnosti zaznamovala katastrofa, in odrasle, ki so prepričani, da se ga njihove resnice ne tičejo. Tako mu ne preostane drugega, kot da si nadene masko pod katero se odvija svobodna igra neomejenega subjekta. Igra označuje tudi umetniško ustvarjanje Cesara Aire, v enem od redkih intervjujev je povedal, da je pri ustvarjanju njegov glavni namen izumljanje novih procedur pisanja. (JMV)