Kdo se boji črnega moža?

Presunljiva avtobiografska izpoved nas popelje skozi otroštvo, povezano z naravo, živalmi, uživanjem življenja, hkrati pa je prežeto tudi z nenehnim hrepenenjem po starševski bližini. Pod ormoškim Humom, kjer je kot mala prleška deklica odraščala, ni manjkalo življenjske energije. Živo si lahko predstavljamo dogodivščine navihane deklice, ki je že zgodaj izkazovala svojo nadarjenost in inteligenco. Posebnost knjige predstavljajo dialogi v prleškem narečju. Bralec si lahko obogati besedni zaklad, ko iz konteksta razbira pomen posameznih besed, ki so spretno in v pravi meri vpete v celoto. Usoda Kseniji ni prizanesla. Že zelo zgodaj jo je zaznamovala odsotnost očeta, ki po spletu okoliščin ni ostal skupaj s svojo partnerko, ampak si je ustvaril novo družino. Podobno se je zgodilo čez nekaj let, ko jo je zapustila še mama, ki je odšla z novim partnerjem, s katerim si je ustvarila novo življenje. Tako so jo vzgajali kar stari starši, babica, ki jo je Ksenija klicala Mama. V drugem delu nas pričaka preobrat. Presune nas čisto drugačen jezik pripovedi, ki postane oster, parajoč, tako kot postane življenje samo. Sklepni del s ponovnim preobratom iz nemogoče situacije v novo, dobro življenje, postane topel, prežet s pozitivnim sporočilom in daje navdih ter upanje, da je v življenju mogoče prav vse, izkušnje pa izklešejo močno osebnost. (ND)