Klavirski avtomat

Romaneskni prvenec Kurta Vonneguta obravnava distopijo, v kateri človeško delo skoraj v celoti zamenjajo stroji in avtomatizacija. Razredna delitev med višjim slojem menedžerjev in inženirjev in med ljudmi, ki so jih stroji oropali vsakršnega smisla v življenju, ki ga prinaša delo, povzroča napetosti v družbenem sistemu. Glavnega akterja zgodbe, doktorja Paula Proteusa, visoko situiranega inženirja Iliumstroja, kljub svoji udobni in spoštovani poziciji začne razjedati dvom v koristnost obstoječega sistema. Njegovo prepričanje, da ljudje ne smejo služiti strojem, in vsesplošni duhovni razkroj človeštva ga privedeta do odločitve, da ukrepa.

V Klavirskem avtomatu se Vonnegut zgleduje po znanstvenofantastičnih klasikih, kot je npr. Huxleyjev Krasni novi svet, in nam slika podobo sveta, za katerega upamo, da ga nikoli ne bomo doživeli. (MŠ)

Pri branju znanstvenofantastičnega roman Klavirski avtomat me je navdušila prevajalka Ana Barič Moder, saj se je resnično potrudila pri prevajanju določenih izrazov:

“Včasih so bili tile dohtarji in advokati kar precej nobel, kot nekakšni župniki, zdaj pa so vse bolj podobni mehanikom.”

“Naj me koklja,” je osupnil.”

“Pismo je bilo od hudiča,” je rekel Finnerty.

“Ti šment. Direkt po mikrofonu jih je fasala.”

-Nenka

Do neke mere preroško delo nas popelje v svet, kjer vse delajo le še stroji, vladajo pa mu inženirji, ki so jih ustvarili, in direktorji. Do neke mere zato, ker je šel razvoj za Vonnegutom v smer, da svetu vladajo lastniki nepremičnin, diplome in doktorati, ki so v Avtomatu pogoj za visok standard in dobro življenje, pa so izgubili vso vrednost. Pa vendar bi lahko bil Paul Proteus vsak razmišljujoči človek tudi današnjega časa, ki si še upa čutiti svojo osebnost. Tako Paul ne sprejme v celoti niti vladajočega ustroja obstoječe ureditve niti vrednot upornikov, med katerimi se nekako bolj po naključju znajde. Liki govorijo v izjemno privlačnem preprostem jeziku, zaradi česar so bralcu lahko tako zelo blizu, opisi pa vključujejo tudi zvoke, ki spremljajo vso to mehanizacijo – gre za enkratno literarno upodobitev industrialnega noisa (noisa kot zvrsti glasbe). Tudi filozofsko globoko delo, ki sklene, da se »razvoj«, pehanje ljudi, nikoli ne bo ustavil in človeku nikoli v resnici ne bo uspelo ustvariti sveta, ki bi zadovoljeval vse njegove potrebe. Kako res je to!

-Maša

V povojni Ameriki, pomaknjeni v prihodnost, se je družba iz kapitalske spremenila v tako, kjer imajo največ vpliva tisti z najvišjim IQ. To so doktorji in inženirji, ki so zasnovali najrazličnejše stroje za opravljanje del, ki so jih ljudje pogosto opravljali prepovršno. Problem nastane, ko stroji postopno nadomestijo ljudi skoraj v vseh panogah. Kdor ni dovolj sposoben, je obsojen na KRIPLe ali vojsko. Vsi državljani sicer imajo tipske hiše in dovolj udobno življenje, a so nezadovoljni, ker niso koristni: izgubljajo smisel in človeško dostojanstvo. Glavni lik, dr. Paul Proteus se zdi, kot bi bil edini v nekakšni zlovešči sredini: ustvarjalec avtomatizirane družbe, ki se tudi sam počuti izpraznjenega in opazovalec trpečih ljudi, ki imajo vse manj prostora, da bi bili ustvarjalni in postajajo sužnji strojev. Mnogi nepričakovani obrati ga celo postavijo za novega mesijo pri čarosrajčnikih, ki izhajajo iz indijanskega izročila in želijo vrniti ljudem oblast, a se vse spremeni v kaos in na koncu se on in še trije voditelji upora (kot so jih prepoznali stroji) predajo oblastem. Knjiga je zabavna, čeprav govori o tako trpki možnosti razvoja prihodnosti in po 70 letih, odkar je nastala, lahko vidimo, da videnja niso bila tako iz trte izvita. Aktualna in še bolj strašljiva tudi v današnjih časih.

-Ana

V Klavirskem avtomatu se Vonnegut zgleduje po znanstvenofantastičnih klasikih, kot je npr. Huxleyjev Krasni novi svet, in nam slika podobo sveta, za katerega upamo, da ga nikoli ne bomo doživeli.  Avtor obravnava distopijo, v kateri človeško delo skoraj v celoti zamenjajo stroji in avtomatizacija. Razredna delitev med višjim slojem menedžerjev in inženirjev in med ljudmi, ki so jih stroji oropali vsakršnega smisla v življenju, ki ga prinaša delo, povzroča napetosti v družbenem sistemu. Glavnega akterja zgodbe, doktorja Paula Proteusa, visoko situiranega inženirja Iliumstroja, kljub svoji udobni in spoštovani poziciji začne razjedati dvom v koristnost obstoječega sistema. Njegovo prepričanje, da ljudje ne smejo služiti strojem, in vsesplošni duhovni razkroj človeštva ga privedeta do odločitve, da ukrepa.

-Zvezdan