Ko so zvezde razpršene

Življenje piše žalostne zgodbe, nekatere med njimi imajo srečne konce. Victoria Jamieson v pričujočem grafičnem romanu opisuje resnični življenjski poti bratov Omarja in Hassana Mohameda, ki sta vojni v Somaliji ubežala v kenijsko begunsko taborišče Dadaab. Zgodbo avtorici pripoveduje že odrasli Omar, saj je njegov brat Hassan invalid, epileptik. Edina beseda, ki jo zna reči je hujo. Brata sta v Daddab pribežala kot otroka, njuna skrbnica je postala dobrosrčna begunka Fatuma. Fanta sta tu živela v skrajni revščini. Omar je predano skrbel za bolnega bratca ter ob tem končal osnovno in srednjo šolo. V taborišču sta namreč preživela kar petnajst let. V stripu se vrstijo bridke, a tudi vesele dogodivščine beguncev. Priča smo prijateljskim vezem, ki so pomagala pregnati malodušje, hrepenenjem po taboriščni Indiji Koromandiji, selitvi v Ameriko, kar je bilo omogočeno le redkim. Avtorici je s čudovito, topline polno, ilustracijo uspelo omiliti tragiko trpljenja, o katerem v Evropi ne vemo veliko, ki pa pretrese do obisti. Magijo pripovedi so začutili mnogi po svetu, saj je bil strip nagrajen s številnimi nagradami, v knjigi jih je naštetih kar sedem. (AD)