Krasni novi svet

Kultni antiutopični roman angleškega pisca Aldousa Huxleya (1894–1963) je nastal kot produkt avtorjevega potovanja po svetu na začetku stoletja. Izvirnik Brave new world je izšel leta 1932, v slovenščino pa ga je leta 1964 prevedel Boris M. Verbič. Njegov prevod je doživel ponatis za potrebe Mature 2017. Zgodba romana se odvija v daljnem 26. stoletju, 632 let po tem, ko je Henry Ford v svoje tovarne uvedel tekoči trak. V novi svetovni družbi so ljudi preko genetskega inženiringa ločili v kaste. Člani te družbe zavračajo tradicionalne moralne norme za voljo promiskuitete in čaščenja hedonizma. V tem svetu ni prostora za individualna čustva ali avtentične medosebne odnose. Bernard Marx, uslužbenec na londonskem Zavodu za razplajanje in prilagajanje, je nezadovoljen s svojim položajem v tej družbi. Rešitev najde v Divjaku Johnu iz nazadnjaškega rezervata v Novi Mehiki. Neprilagojeni John predstavlja popolno priložnost za slavo in ugled. Bernard Johna pripelje nazaj v Anglijo, kjer pride do katastrofalnega trka kultur. Grozljiva pripoved z elementi satire morda govori o “utopiji”, a ni niti malo prijetna. Izdaji je priložen avtorjev predgovor v prevodu Mojce Krevel. Po romanu so posneli kratko serijo v devetih delih. (dobreknjige.si)

Odlična knjiga, zelo si želiš, da bi se lepše končala. “Kdor šiva, ne uživa” si rečem vsakič, ko se usedem za šivalni stroj.

-Alja

…. smoter življenja ni ohranitev blaginje, marveč čedalje bolj živa in čedalje živahnejša zavest, razširitev znanja.

-Vojka

Utopični svet prihodnosti, kjer je regulirano vse, od zarodka naprej. Ljudje živijo po vnaprej določenem vzorcu, z vnaprej določenimi zadolžitvami in zahtevami, glede na vnaprej (na nivoju zarodka) določen položaj v družbi. Ljubezen je svobodna, ni nobenih spon družine ali družbe, ni individualizma – vsi so za vse in vse je od vseh. Pa vendar vsem to ne ustreza in iščejo v življenju nekaj več. Glavni protagonist Bernard na izletu “v divjini” (Mehiki), v delu sveta, kjer še veljajo stari vzorci družbe, naleti na izgubljeno članico svojega sveta (Anglije), ki je v Mehiki po nesreči ostala in rodila otroka. Oba pripelje nazaj, pri čemer se noben od njiju zares ne počuti dobro v novih okoliščinah. Mati kmalu umre, otrok (John) pa po več slabih izkušnjah in nemogočih razlik med obema kulturama naredi samomor. Krasni novi svet sploh ni tako zelo krasen in dober za vse v njem.

-Suzana

Odlična zgodba, prepričljiv potek dogajanja in opisa dejanj ljudi (glede na to da se gre za znanstvenofantastični roman, ki špekulira o prihodnosti in našem mestu v njej).

-Jana

Ne vem, kaj so si o knjigi mislili bralci takrat, ko ne izšla, a sodobni bralec zagotovo prepozna marsikatero karakteristiko današnjega sveta, ali pa zlo slutnjo tistega, kar bi se še lahko zgodilo.

-Špela

Do potankosti izdelan svet v distopični prihodnosti prinaša predvsem premislek o boju v notranjosti posameznika, ki se težje kot topoumne množice prilagaja svoji stvarnosti. Ki razmišlja s svojo glavo in zato izstopa. Najsibo Bernard Marx, ki izstopa, ker ni zadovoljen sam s sabo in zato s svojo podobo v svojem svetu, Helmlotz Watson, racionalni mislec, ki zaukazani svet opazuje s premislekom od strani, ali John, ki ne spada v noben svet, ne tradicionalni ne novi, zaradi svojih vrednot in duhovne vrednosti. V prvem je tujec, v drugem “divjak”. Roman tudi sugerira, da so vrednote le način interpretacije pravil posamezne družbe. In pa da človek nikjer nikakor ne more biti sam.

-Maša

Dve popolnoma različni družbi, ‘divjaško’ skupnost z dokaj strogimi moralnimi in verskimi pravili in ‘napredno’, svobodno, da ne rečem razpuščeno, družbo povezuje samo eno: izključevanje: Johna drugi divjaki izločijo, ker jim ni podoben po videzu in ima mamo, ki ‘krade druge moške’; v popredalčkani, skoraj robotizirani in kastno ločeni ‘napredni’ kulturi pa Bernarda gledajo postrani, ker ni tak kot običajne alfe, visok, družaben in žensk ne menjava kot spodnjega perila. Očitno se ljudje in družba le ne spreminjamo tako.

Je pa knjiga očitno pisana z zelo moške perspektive, ker vedno moški vozijo letala in so sploh povsod ta glavni. In seveda jim še ni uspelo odkriti umetne maternice, se pa z nadomestnim materinstvom temu zelo približamo in imamo na eni strani umetne plastificirane skorajda serijske pnevmatične lepotice na umski ravni espilona, na drugi pa sužnje, ki jim za plačilo rojevajo otroke. Kako daleč smo še od tega, da oče in mati postaneta kletvica, pa naj presodi vsak sam.

-Neža