Krušno mesto

Utemeljitev strokovne komisije:

Slikanica je izšla v znamenju 150. obletnice rojstva velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ki smo jo praznovali leta 2022. Že hiter prelet njenih strani pokaže na njeno kompleksnost tako z oblikovne kot vsebinske strani, zato bomo v nadaljevanju na kratko predstavili le nekaj njenih pomembnih elementov, ostale pa prepustili ustvarjalni domišljiji bralcev.

Kot so že mnogi ob izidu slikanice ugotovili, je njena celota razdeljena v tri dele, pri čemer jedrni del, ki nosi naslov Krušno mesto, predstavlja zgodbo v zgodbi, oklepata pa ga dve spremni besedili, od katerih je prvo, uvodno, avtorjevo, drugo, zaključno, pa beseda umetnostnega zgodovinarja Damjana Prelovška. Po vsebinski plati so vsi trije deli zaokrožene celote, ki pa obenem eden drugega pomembno dopolnjujejo: avtorjevo spremno besedilo prinaša refleksijo lastnega umetniškega ustvarjanja, razpetega med resničnostjo in domišljijo, s čimer razloži temeljno podstat jedrne zgodbe – simbolne zgodbe v zgodbi o malem Plečniku –, ki sledi pod naslovom Krušno mesto; in če slednja prinaša predvsem literarno oblikovano zgodbo o Plečniku, jo zaključno besedilo umetnostnega zgodovinarja na koncu dopolni s kratkim pregledom umetnikove biografije. Vsi trije zaokroženi deli tako tvorijo organsko celoto slikanice, ki je ne bi bilo, če bi kakšen od delov manjkal.

Vendarle pa se zdi, da opisana trodelna celota slikanice globoko v ozadju skriva še eno zgodbo, ki pa ni samo Plečnikova. Most do nje predstavljajo ilustracije s spremljajočim besedilom, ki oklepajo jedrno zgodbo in se na štirih straneh pojavijo za avtorjevim uvodnim tekstom in na dveh straneh pred Prelovškovim spremnim besedilom. Gre za kratka vmesna pasusa, ki v knjigo preko prikaza začetka in zaključka umetnikovega ustvarjanja vnašata avtorjevo umetniško identifikacijo s Plečnikom – ilustracije obeh pasusov namreč na prvi pogled prikazujejo našega velikega arhitekta, medtem ko besedilo vsebinsko sledi avtorjevi predhodni spremni besedi. Na to, da je tako sklepanje upravičeno, pa nas ne napeljuje le dejstvo, da sta oba avtorja umetnika, čeprav se v svojih »delavnicah« srečujeta vsak s svojo različico realizacije umetnosti, eden z arhitekturno, drugi z literarno, ampak da ju družijo tudi nekatere biografske podrobnosti, ki so za nastanek pričujoče slikanice in njene osrednje zgodbe še kako pomembne. Iz avtorjevega spremnega besedila namreč izvemo, da sta oba imela oz. imata sorodnike v Hotedršici in da sta oba Ljubljančana, kar pa je za nastanek slikanice še posebej pomembno, pa je to, da ju druži njuna skupna navezanost na Prago, mesto, kjer je Plečnik z obnovo praškega gradu dosegel svoj ustvarjalni vrh, Svetina pa ga v svojem spremnem besedilu označuje kot »skoraj moj drugi dom, ker sem tam študiral«. S tem je najbrž tudi pojasnjeno, zakaj na primer prispodobe krušnega mesta v slikanici ne predstavlja Dunaj, ki je slovenskega arhitekta preko Otta Wagnerja tudi pomembno oblikoval, ampak Praga. Med umetnikoma pa ne nazadnje najdemo še eno zanimivo vzporednico, namreč tako kot je Plečnik pri svojem ustvarjalnem delu sodeloval z Matkom Prelovškom, tako Svetina pri ustvarjanju svojega literarnega dela sodeluje z njegovim vnukom Damjanom Prelovškom.

Zgodba Svetinove slikanice in njenega jedrnega dela je tako pravzaprav skupna zgodba dveh umetnikov, ki znane biografske podatke enega domišljijsko prepleta z manj znanimi ali neznanimi podatki drugega. In v tem kontekstu je tudi razumeti avtorjevo pojasnilo k nastanku jedrne zgodbe: »Nastala je iz tistega malo, kar vem o življenju in delu gospoda Plečnika, in iz tistega veliko več, kar sem v Ljubljani in na Dunaju in v Pragi (in še kje) doživel sam.«

Posebno simboliko v okviru slikanice nosi njen naslov oz. naslov njene osrednje zgodbe – Krušno mesto. Za bralca, ki o Plečniku ne ve ničesar, je krušno mesto bogato in zanimivo mesto, ki ga osrednji junak zgodbe, deček Pepi, odkrije, ko zleze v svoj hlebček kruha. Za bralca, ki ve o Plečniku nekaj več, je krušno mesto prispodoba bogatega mesta Prage, ki je našemu velikemu arhitektu v določenem obdobju dajalo kruh in mu omogočilo, da je v svojem delu dosegel svoj ustvarjalni vrh. Za bralca, ki pojem krušnega mesta morda razume nekoliko širše, pa je to lahko tudi žalostna prispodoba tega, da Plečniku rojstna Ljubljana ni mogla ali kasneje tudi ni hotela ponuditi tega, kar mu je s svojim kozmopolitizmom in demokratičnim svetovljanstvom lahko ponudila in omogočila krušna Praga. Ljubljana je namreč svojo univerzo dobila šele leta 1919, po II. svetovni vojni pa je bil naš veliki arhitekt, globoko veren človek, zaradi spremenjenih političnih razmer in kljub temu, da je veljal za duhovnega očeta ljubljanske arhitekturne šole, izključen iz oblikovanja svojega rojstnega mesta.

V kontekstu vsebine slikanice nosijo poseben simbolni pomen njene barve. Odtenke zlate in oker zlate je čutiti skozi celotno paleto barv, ki obvladujejo delo. Z zlato je izpisan naslov knjige na naslovnici, ki nas spomni na pojem t. i. »zlate« Prage, mesta, ki s svojo bogato zgodovinsko in kulturno dediščino velja za eno najlepših ne le evropskih, ampak tudi svetovnih mest. Zlata barva simbolizira bogastvo in prestiž, je barva uspeha, dosežkov in zmagoslavja – a ne v materialnem, temveč v duhovnem smislu. Zato je tudi barva duhovnosti, modrosti, znanja, visokih idealov, skratka vsega tistega, kar je blizu pravi umetnosti in pravim umetnikom, in o čemer pripoveduje oz. skuša današnjemu bralcu pripovedovati Svetinova slikanica.

O vsebinski plati slikanice bi se dalo povedati še mnogo zanimivega, predvsem njena simbolna raven z motivi kruha, deklice Alice … se zdi neizčrpna. K temu svoje pridajo še izjemne ilustracije Petra Škerla, ki se od besedila občasno osamosvojijo in o življenju umetnosti in umetnikov pripovedujejo svojo nostalgično zgodbo. Slikanica je tudi po oblikovni plati obravnavana celostno; izbira tehnik, materialov, likovne govorice in prepleta grafičnega oblikovanja z ilustracijo je premišljena in smotrna, poleg tega pa jo v roke lahko vzamejo tako mladi kot stari, njeno siceršnjo odprtost pa dodatno podčrtuje še njena dvojezična govorica.

Delo predstavlja brezčasen poklon ne le našemu velikemu arhitektu, ampak tudi t. i. krušnemu mestu, svetovljanski Pragi, ki je marsikateremu slovenskemu umetniku in intelektualcu v preteklosti nudila kruh in prepotrebno duhovno zavetje, s tem pa pomembno tlakovala pot razvoju slovenske znanosti in umetnosti.