Laurus

J. Vodolazkin spada med moderno generacijo ruskih piscev, njegov roman o ruskem srednjeveškem zdravilcu Laurusu (2012) pa spada med najbolj odmevne, kar prelomne ruske romane, ki mu pripisujejo pomen Ecovega romana Ime rože in ga pogosto primerjajo z njim. Roman so prevedli že v več kot 20 jezikov, s tem pa si je prislužil tudi mesto v slovenski zbirki Moderni klasiki. Pisatelj je sicer strokovnjak za starorusko književnost in velik poznavalec srednjeveških besedil. S pripovednimi sredstvi v romanu omogoča bralcu, da empatično vstopa v senzibilno in nazorsko intimo glavnega junaka Laurusa. Tako nas popelje v poseben, srednjeveški svet z vso njegovo specifično logiko in smislom. Tu se v življenju ruskega človeka prepeltata tako pravoslavje kot predkrščanske vraže in tradicionalna znanja ljudske medicine.

Kot omenja uvodna beseda, je znameniti sodobni ruski pisatelj Prilepin o romanu ob izidu zapisal:

Najpomembnejša knjiga leta. Izžareva neznansko toplino in jo je treba nemudoma izdati v nakladi 50 milijonov izvodov, da bi bilo dovolj za vse odrasle Ruse. V otroštvu sem po prebranih knjigah hotel postati mušketir ali pilot, po prebranem Laurusu pa bi rad postal svetnik …

(KKH)