Lisice ne lažejo

Kratka “basenska” povest (nastopajoče živali so brezhibno opremljene z znanimi stereotipi) z eno samo epizodo – čakanje na letališču zaradi odpovedi letov – preigrava raznolikost odzivov na nepričakovan dogodek, v njih pa s slikovitim humorjem (tudi v ilustracijah) obračunava z našo histerijo o varnosti, vero v sisteme, koristno lojalnostjo, prepričanostjo o lastni samozadostnosti in znanju ali nasprotno, s folklornim dvomom o vsem. Pa z javnim mnenjem, ki se na vse spozna (npr. na diagnostiko, ko ugotovijo, da ima gos votle kosti), ki je opogumljeno (npr. ko spoznajo, da policijski pes ne voha) in se ga da spreminjati (pogosto na poziv lažnivca). Lisica, ki bi se rada dokopala do ustreznega potnega lista, ki ji bo dal status ogrožene živali, vendar ne laže! Samo rešuje svojo kožo, pa malo tudi kože drugih. Ker nobena basen ne pravi, da so lisice brezsrčne. Parodična zgodba otroke spodbuja, da nas sprašujejo, in to kar naprej: kakšen smisel ima vse to? In se pri tem tudi zabavajo. *Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2018, str. 79, avtor Vojko Zadravec.