Ljudje z Otoka

Avtor slika življenje na majhnem jadranskem otoku (Iloviku), kamor na krajše obiske hodi že skoraj 35 let. Na otoku se križata preteklost in sedanjost, ljudje se starajo, le redki ostajajo, še redkejši so tisti, ki se vračajo. V času turistične sezone se domačini spremenijo v natakarje, kuharje, taksiste in pobiralce vstopnin, v drugem delu leta, ko na otoku vladajo bolj neprijazne razmere, burja, vlaga in mraz, pa so otočani veliko bolj sami in osamljeni. Ujeti so v krog preživetvenih opravil in samote, v ospredju je njihov neizprosen boj za golo preživetje. Otoška skupnost je majhna in zaprta, celo zadušljiva, saj nadzira vse, kar se dogaja na otoku. Tone Partljič (1940), ki je za svoje ustvarjalne dosežke prejel nagrado Prešernovega sklada, Levstikovo nagrado, Grumovo nagrado, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo in leta 2016 veliko Prešernovo nagrado, je iz kolektivnega spomina otoške skupnosti izbrskal nekatere zgodbe o tujcih in posebnežih, domačinih. Zgodbe o preveč naprednem mladem učitelju, ki je otroke kvaril s poučevanjem o grških mitih in legendah, o župniku, o nemški materi, ki pride na otok, da bi videla, kje je med vojno padel njen sin, o slikarki Magdi, o gledaliških igralcih, ki pridejo na Otok odigrat žgečkljivo predstavo, o prisili skupnosti, ki odloča o usodi posameznika. Zgodbe nas popeljejo v neke druge čase in kraje, ki niso prijazni za življenje, kjer skupnost ve vse o vseh, mnenje te skupnosti pa je za prebivalce Otoka zelo pomembno. Zgodbe Ljudje z otoka so prikaz krutih razmer, v katerih živi majhna otoška skupnost in niso lahko poletno branje, kljub temu, da se berejo zelo tekoče. Partljič zgodbe mojstrsko preplete s humorjem in lucidnimi dialogi. (UAL)