Mama, ki je deževala

Slikanici, polni konkretnih čustev, ni enostavno določiti poante. Na manj simbolični ravni nam lahko pripoveduje o doživljanju otroka, katerega mama je iz objektivnih razlogov fizično odsotna (služba, bolezen, ločitev). Ljubezen in skrb za otroka ter na drugi strani ljubezen in potreba po materi se izražata posredno, preko sporočil, daril, obnašanj; opisano kot dež, vseprisoten, a vendar neoprijemljiv. Lahko pa pripoved razumemo povsem simbolično, kot poetično sliko temeljnega odnosa med otrokom in materjo, ki je za oba življenjsko pomemben, kot je pomembna voda za puščavo. Ta prvinski odnos oba z zorenjem spreminjata, a ga nikoli ne izničita. Pet let mlajši avtorjev rojak je neulovljivo simboliko slikanice podčrtal s skoraj črno-belimi ilustracijami dečka v dežju, zdaj bolj risarsko izostrenega, pa naslednji hip akvarelno izginjajočega v pršcu. Slikanica je nekonvencionalen poklon tako materinstvu kot svobodi matere ter dobra iztočnica za pogovor o možnostih obojega. Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2022, str. 63, avtor Vojko Zadravec.