Medo in Pujsi 2

Po prvem delu in burnem življenju izven knjig – ne le v Cicidoju, kjer vsaka zgodbica najprej ugleda luč sveta, temveč tudi na spletu in v gledališču –, je zdaj tu še druga knjiga. Če smo jih iz prvega dela že malo pozabili, se nam junaka in njuni prijatelji na začetku na kratko predstavijo – načitani in potrpežljivi Medo hodi že v šolo, bolj poskočni ter zaletavi Pujsi pa še v vrtec. Pregelj je v zgodbah pogosto didaktičen, a blag; domišljen humor, predvsem pa Šinkovčeve ilustracije, ki se s to humornostjo vseskozi povezujejo in jo podčrtavajo, so dovolj, da v zgodbicah ne prevladata žugajoči prst in modrovanje. Ob prestavljanju zgodb iz revije v knjigo se je kje zgodilo, da ilustracija prehiteva besedilo ali pa skaklja v sosednjem stolpcu, a si nikjer nista tako daleč, da ju bralec ne bi mogel povezati. Skozi drobne utrinke vsakdana tudi v drugem delu spremljamo mlademu bralcu sorodno navihanega in razigranega junaka Pujsija, ki svoje dogodivščine doživlja ob (nekoliko) bolj odgovornem in poučenem, a toplem, pa tudi človeško nepopolnem junaku – Medu.

Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2025, str. 83, avtorica Tina Bilban.