Metod Humar: v kamen vklesane zgodbe

V šoli so mi rekli, da sem len, da ne znam nič, a kljub temu … me je pa le škoda, ker imam tako lep dar govora … Pojma nisem imel o številkah, ampak besede … Besede so mi pa vedno ležale.

In to drži: zgodbe alpinista Metoda Humarja (1939–2012), ki jih je v njegovih zadnjih mesecih življenja zapisovala nečakinja Andreja, niso tipična gorniška literatura, osredotočena na alpinistične podvige, četudi zajemajo lep del knjige in pišejo prvovrstno kroniko slovenskega alpinizma. Gre za slikovite, osebno zelo iskrene, zlasti pa iskrivo duhovite pripovedi nenavadnega kamnoseka izpod kamniških planin, vrhunskega plezalca, reševalca, enega naših prvih Himalajcev in dolgoletnega imetnika višinskega rekorda. Pripovedi Metoda Humarja pa očarajo še v enem pogledu: so pristno zrcalo časa, ki je zaznamovalo povojne generacije vse od začetnih časov socializma do prvih demokratičnih let po osamosvojitvi. Zrcalo, ki nam z obilico blage ironije in humorja med vrsticami predaja odsev in modrost o tisti preteklosti, za katero se včasih zazdi, da smo jo povsem pozabili.